Na dan rektorskih volitev se odpira vprašanje, ali Univerzo v Mariboru vodi izvoljeno vodstvo ali omrežje vpliva znotraj rektorata.
Bojan Požar v prispevku ob rektorskih volitvah trdi, da se danes na Univerzi v Mariboru ne odloča zgolj o novem rektorju, temveč o tem, ali bo univerza še naprej vodena po tihem in birokratsko-zakulisnem modelu.
Požar je svoj prispevek objavil na portalu Požareport na dan rektorskih volitev. V njem postavlja tezo, da imajo na Univerzi v Mariboru vajeti odločanja drugje, kot kaže formalna organizacijska shema. Po njegovem mnenju gre za enega najpomembnejših javnih sistemov v vzhodni Sloveniji in volitev ni mogoče razumeti zgolj kot menjave šefa izobraževalne ustanove.
Centraliziran model poslovanja
Požar opozarja na pomembno posebnost mariborske univerze. Za razliko od Univerze v Ljubljani ima Univerza v Mariboru centraliziran način poslovanja, kar pomeni, da morajo vse fakultete poslovati prek univerze in niso samostojne enote.
Ta model po njegovem mnenju koncentrira moč na rektoratu bolj, kot je to običajno v slovenskem visokošolskem prostoru.
Kritika Kačičevega mandata
Aktualnemu rektorju Zdravku Kačiču, ki se po dveh mandatih poslavlja, Požar pripisuje pasivnost in vodljivost ter ocenjuje, da za njim ostaja univerza »z velikim potencialom, vendar tudi z resnimi sistemskimi težavami«.
Med te težave po njegovi oceni sodijo notranja zaprtost, finančna podhranjenost, birokratska struktura in »katastrofalna informacijska blamaža iz leta 2024«, ko je univerzo prizadel obsežen kibernetski napad, posledice katerega so odpravljali več tednov.
Glavna tajnica kot »srce rektorata«
Osrednja teza Požarjevega prispevka je, da resnične vajeti univerze niso v rokah izvoljenega rektorja, temveč dolgoletne glavne tajnice Mojce Tancer Verboten, ki jo v univerzitetnih kuloarjih po Požarjevih zapisih imenujejo kar »MTV«.
Požar v članku piše:
»Biti glavna tajnica ni protokolarna funkcija, to je srce rektorata, to so pravo, kadri, postopki, akti, razpisi, uprava, notranja disciplina sistema.«
Po njegovih besedah glavna tajnica »ni izvoljena rektorica, ona ni obraz univerze, ni tista, ki nastopa v sladkobesednih predvolilnih soočenjih, toda imela naj bi celo več realnega vpliva kot izvoljeni rektor«.
Dve mreži, dva kandidata
Sedanjega prorektorja Deana Korošaka v članku Požar označuje kot »kandidata kontinuitete in rektorskega aparata«, čigar kandidatura je po njegovi oceni »logičen poskus mirnega prenosa oblasti znotraj obstoječega kroga«.
Drugega kandidata, Mitjo Slavinca, opredeljuje kot kandidata »neke druge mreže«, čigar povezave kot nekdanjega poslanca LDS in državnega sekretarja za izobraževanje sežejo zunaj rektorskega kroga.
Požar zaključuje, da rektorske volitve niso akademski ritual, temveč »spopad za nadzor nad enim od najpomembnejših javnih sistemov v vzhodni Sloveniji«.
