Mariborčanka je v objavi na Facebooku zapisala, da morajo v Razvanju, skupaj z nekaterimi sokrajani, živeti brez vode. Vodo zato ob priložnostih zbirajo v posode in vrče.
Na družbenem omrežju Facebook je zaokrožil in razburil zapis občanke Maribora, ki je opozorila na situacijo, s katero se srečuje njena družina v Razvanju.
Kot je zapisala, morajo v Razvanju, skupaj z nekaj sokrajani, živeti brez vode. »Naj me kdo opomni, v katerem stoletju živim, ker včasih ne morem verjeti,« je med drugim zapisala.
Do kakšnih težav točno prihaja, ni jasno, a kot je mogoče sklepati, prihaja do nenapovedanih izpadov vode.
»Pozimi pri minus temperaturah topiti sneg, da lahko poplakneš stranišče. Poleti pri več kot 30 stopinjah upati, da boš imel kapljo vode za tuš po celem dnevu. Ali pa plačevati 50 evrov na deset dni, da lahko pomiješ posodo, skuhaš juho,« dodaja avtorica zapisa.
Zelo zgovorne so tudi fotografije, ki jih je priložila besedilu. »Če me je sram? Ne mene ni sram pokazati, kako živim, bi pa me bilo na vašem mestu sram, da nič ne naredite, da bi bilo boljše,« je jasna avtorica.
Vodo pridobivajo iz izvira v gozdu
Kot je avtorica razložila za Mariborinfo, ima v Razvanju nekaj hiš svoj izvir v gozdu, od koder pridobivajo vodo.
»Ta voda pa ni pitna, in ko je suša, je stanje takšno, kot je videti na slikah. Nimamo vodovoda, nam ga pa obljubljajo že več let. Menjalo se je tudi nekaj županov, ki so nam vsi obljubljali enako,« poudarja občanka.
Pri tem pa je jasna, da so tako s situacijo seznanjeni skoraj vsi. »Se pravi, naša krajevna skupnost, občina Maribor. Vendar najdejo vedno nove izgovore, zakaj mi zopet ne dobimo vodovoda,« zaključuje občanka.
Za dodatna pojasnila smo se obrnili tudi na Mestno občino Maribor, a na odgovore še čakamo.
Zapis v nadaljevanju objavljamo v celoti
»Objavo bodo prebrali dobri ljudje, nekateri bodo preskočili, drugi napisano mogoče celo delili. Tiste, katere pa 'nagovarjam', za te pa sem preveč mala riba, da bi se zmenili zame in ostalih par sokrajanov, ki pa moramo v taki situaciji živeti. Živeti, ne samo brez pitne vode, ampak brez vode. Pika.
Naj me kdo opomni, v katerem stoletju živim, ker včasih ne morem verjeti.
Živim v zame najlepšem mestu, v Mariboru. Tako lepo mesto pa premore toliko sebičnih ljudi. Ljudi, ki bi naj naredili nekaj za nas. Katerih pa so prazne obljube. Glavno jim je, da poskrbijo za sebe.
Poskrbijo, da si uredijo ulico in vodomet pred svojimi lokali, da bodo potem (ko jih zamenjajo drugi ljudje, katerim prav tako ne bo mar) lahko lepo dalje služili, za ljudi, ki pa nimamo osnovnih sredstev, pa jim ni mar.
Te ljudi bi rada povabila k nam domov, takrat ko je najhuje, da vidijo, kako je živeti brez vode. Pozimi pri minus temperaturah topiti sneg, da lahko poplakneš wc. Poleti pri čez 30 stopinjah upati, da boš imel kapljo vode za tuš po celem dnevu. Ali pa plačevati 50 evrov na deset dni, da lahko pomiješ posodo, skuhaš juho.
Po slikah se vidi, kako izgledajo naše kuhinje in kopalnice. Če me je sram? Ne, mene ni sram pokazati, kako živim, bi pa me bilo na vašem mestu sram, da nič ne naredite, da bi bilo boljše.
Zdaj pa vprašam jaz vas, ali se lahko pridemo tuširat pod vaš vodomet ali nas povabite k sebi domov?«
