Z vozičkom po mestu ali ko nekdo pripomni: Klančine se zaradi vašega Marka po Mariboru ne bodo delale

Agnes Kojc, 22-letna absolventka, in Jasna Furman, mama sedemletnega fantka Marka imata nekaj skupnega. Obe se v svojem vsakdanjiku srečujeta s težavami, o katerih se večini niti ne sanja. Agnes in Mark imata celebralno paralizo in sta odvisna od invalidskega vozička. Se sprašujete, čemu se morajo invalidi in njihove družine prilagajati, da lahko počnejo stvari, ki so drugim samoumevne?

Pa pojdimo ... Z invalidskim vozičkom po Mariboru.

22-letna Agnes se je rodila dva meseca prezgodaj, kar je imelo za posledico cerebralno paralizo – spastično diplegijo. Njena diagnoza vpliva predvsem na gibalno-motorične sposobnosti, kar pomeni, da pri gibanju uporablja električni voziček, za vsakdanje normalno funkcioniranje pa nujno potrebuje pomoč asistenta.

Posamezniki, ki s(m)o popolnoma zdravi in srečni, da se lahko samostojno gibljemo po bloku, mestu, kinu, knjižnici, trgovini, garažni hiši ... se velikokrat ne zavedamo, kako se počutijo tisti, ki tega privilegija nimajo. 

Ko sosedje ne dovolijo gradnje dvigala

»Najbolj smo te pomanjkljivosti občutili in čutili v lastnem stanovanjskem bloku brez dvigala, kjer smo bivali sedem let in pol. Večkrat na dan smo premagovali 73 stopnic, ki so vodile do stanovanja, zaradi česar sem bila prisiljena Marka 'trenirati', ga naučiti vzpenjanja po stopnicah, vendar v velikih mukah in na račun lastnega zdravja. Do skoraj petega leta, sem ga še zmogla nositi, a sem kaj kmalu povsem pregorela. Zaradi sosedov, ki niso dali soglasja za gradnjo dvigala - po zakonu mora biti soglasje stanovalcev 100 odstotno -, kar smo si skupaj s spodnjimi sosedi prizadevali, smo se bili prisiljeni odseliti v drug stanovanjski blok z dvigalom. Zdaj stanujemo v prvem nadstropju,« pripoveduje Jasna.

V središče mesta na kavo? Hja, ni tako enostavno ...

Kaj pa Agnes, ko si zaželi, na primer, v mesto na kavo: »Ker sama nisem sposobna samostojnega premikanja, sem vedno odvisna od vozička, najpogosteje je to električni voziček, ki mi daje še večjo možnost samostojnosti. Maribor je sicer dokaj prijazno mesto za invalide, dokler sem bila mlajša in sem hodila naokrog z mamo ali atijem, na določene pomanjkljivosti sploh nisem bila pozorna. Ko si pa enkrat odrasel in 'sam tam zunaj', pa se ti perspektiva spremeni in tako opaziš stopničko tam, pragec tu, neznižan pločnik tam in bum, naenkrat ugotoviš, da ne moreš na kavo v željen lokal in se razočaran obrneš in pojdeš na neko dobro poznano in zato že rahlo dolgočasno, brez zamere, lokacijo, kjer veš, da imajo prilagojen dostop.« 

»Sicer bi lahko nekoga prosila za pomoč, a vseeno je tudi za osebo poleg mene dvigovanje vozička in 'mučenje' čez prag naporno in nepotrebno delo, če obstaja elegantna rešitev. In občutek vsaj majhne samostojnosti – predvsem pa sprejetosti in enakih možnosti za dosego vsakdanjih ciljev – je neprecenljiv,« še dodaja 22-letnica.

'Zasedli ste moje mesto. Prevzamete tudi mojo invalidnost?'

Kaj pa parkirišča? Vse prepogostokrat vidimo, da ljudje svoje avtomobile hladnokrvno puščajo na prostorih za invalide, čeprav do tega sploh niso upravičeni. 

»Še vedno so ljudje precej ignorantski do parkirinih mest za invalide. Ne gre se samo za bližino vhoda ali željene lokacije – parkirna mesta za invalide ponujajo večji prostor, ki ga nujno potrebujemo za raztovorjenje vozička ali spust dvižne ploščadi kombija. Zato me vedno nekje v srcu zapeče, ko vidim, da vozniki neupravičeno puščajo na invalidskih mestih parkirane avtomobile. Vsem se mudi, to je jasno. Pa vendar – poskušaj misliti na druge in s hvaležnostjo prehodi nekaj dodatnih korakov. Dragoceni so. Največ takih primerov opažam na parkirišču v Europarku, na Lentu pa tudi na Koroški cesti, kjer ima svoje prostore Društvo študentov invalidov in naj bi invalidsko mesto bilo namenjeno našemu kombiju. Pločniki so neurejeni in zoprni za dostop z vozičkom na Lentu in na Tyrševi ulici – nujno bi jih bilo potrebno znižati,« opozarja Agnes. 

Tudi zgodba Markove mame se ne razlikuje bistveno. »Parkingi niso povsod dobro urejeni. Vozičke nalagamo v avto ali od strani ali od zadaj, nekateri skupaj z osebo na njih in pri tem je seveda krvavo zaželjen prostor, ki je za to predviden. Tukaj se najdejo posamezniki, ki jim to ni jasno. Zato naj poudarim, da so črte na tleh ob invalidnih parkirnih mestih namenjene ravno temu, pa še te so ponavadi preozko označene. Če imajo ljudje vgrajene dvigalke, dvigala za voziček ali šine, ki si jih morajo sami podstaviti, da zapeljejo voziček v avto, nastane težava. Če pomislim, da še imajo nekateri ljudje težave s slabostjo med vožnjo ali epileptične napade ali druge zdravstvene težave in je že sam transfer od točke A do točke B gromozanski izziv, nato pa se še zapleti dogajajo pri iskanju parkirišča, prehajanju iz avtomobila in na pločnik … Ahhh,« zavzdihne Jasna in pristavi: 

Med drugim nas je ganila tudi Jasnina pripoved o tem, kako lahko malenkost razveseli družino in ji zaradi ponujene pomoči polepša dan: »Včasih smo se radi odpeljali pod Pohorje in potem z gondolo naprej. Pri avtobusni postaji, sta bili dve parkirni mesti za invalide, seveda v glavnem zaparkirana. V vseh letnih časih nam je bil užitek, se pripeljati prav na ta parking, zdaj je ta pot zaprta. Parkiramo lahko na javnem parkirišču spodaj in tiščimo voziček v klanec preko potoka, prečkamo tlakovano cesto in se napotimo proti gondoli po poti, kjer imajo pot do gondole tudi gorski kolesarji. Klančina tam sicer je, vendar je na njej gumijasta luknjasta podloga, v katero se z malimi sprednjimi kolesi voziček rad zatakne in ga je treba nagniti skupaj z Markom nazaj, da ga potiskamo samo po natlačenih velikih kolesih navzgor vse do gondole, kjer se vsaj na tistem kolesnem aparatu za čekiranje vozovnic ne rabimo zatakniti, ampak nas prijazni delavci in delavke pospremijo ob strani teh aparatov vse do in v gondolo, ki jo za nas tudi upočasnijo. A veste, da me ob tej gesti vedno znova spreleti kraljevi občutek - vsaj predstavljam si, da se tako počutijo kralji – imamo spremstvo in pomoč pri vkrcanju in izkrcanju. Zaposleni na spodnji postaji obvestijo ljudi na zgornji postaji in nam upočasnijo gondolo tudi pri izkrcanju, ko prispemo na vrh. In to je res super ali kot Mark reče ob navdušenju nad kakšno stvarjo: 'Awesome!'«

Kako je šele, ko v mestu nastopi tema

»Ko sva se zadnjič že v temi s prijateljem sprehajala po Lentu, sem se počutila precej nevarno, ker so pločniki tam zelo neravni in je vožnja po njih zelo neudobna. Dostop v Filozofsko fakulteto je sicer omogočen, a bi bilo fino, če bi v prihodnje razmislili o možnosti prilagoditve vhoda pri glavnem vhodu fakultete, da ne bi rabili hoditi okrog pri stranskih vratih. Prav tako so problematične predavalnice, v katerih so stopnice,« pripoveduje Agnes. 

S podobnimi izkušnjami se srečuje tudi Markova družina: »Če želimo ali moramo pojesti kdaj kje zunaj, v restavraciji, ali spiti kaj v kakšni kavarni, se moramo seveda vedno prej prepričati, kje je in kako je urejena oziroma koliko stopnic vodi do tja, ki bi jih Mark še zmogel, ker jih drugače enostavno ne obiščemo. Pravzaprav je tudi vprašljiv prostor v restavraciji oziroma kavarni, saj je ovira lahko tudi znotraj prostora – ne prideš z vozičkom do mize ali bi oviral z njim druge goste ali delavce pri delu. Tako da je več faktorjev, ki jih je potrebno preučiti.«

Eva Božič