V 16. In 17. stoletju so na Štajerskem usmrtili kar 170 ljudi, obtoženih čarovništva.
Sašo Radovanovič je v svoji knjigi Bog se usmili uboge grešne duše podatke o čarovniških procesih na Štajerskem črpal iz štajerskega deželnega gradiva v Gradcu. Piše, da so se leta 1546 na Štajerskem začeli prvi slovenski čarovniški procesi, ki so jih izvajali na območjih Šoštanja, Celja, Podčetrtka, Maribora, Vurberga, Hrastovca, Lenarta, Ptuja, Podlehnika, Ormoža, Radgone, Veržeja in Ljutomera.
Čarovnice pred sežigom rešila Marija Terezija
Sicer pa je bilo na Štajerskem do leta 1766, ko se je Marija Tezerija odločila za osebni vpogled v procese, obtoženih 250 oseb, od teh jih je bilo 170 obsojenih na smrt. Usmrčali so večinoma ženske, zlasti babice in zdravilke, ki so si pri vsakodnevnih in zdravstvenih opravilih pomagale z opazovanjem narave. Da bi iz domnevnih čarovnic izvlekli priznanje, so si mučitelji izmislili množico najgrozovitejših načinov mučenja, njihovo krivdo pa je lahko dokazala le smrt. Kakor pišejo v priročniku priročniku v sklopu razstave ribniškega muzeja Boj krvavi zoper čarovniško zalego, so plodna tla za tovrstne grozote so nedvomno omogočile tudi epidemije kuge, podnebne spremembe, vojne in verske krize.
V Mariboru usmrčenih 40 oseb
Leta 1546 se je v Mariboru pričel prvi večji čarovniški proces, v katerem so hkrati sodili vsaj šestim ženskam, ki naj bi bile odgovorne za nekaj zastrupitev in točo.
Sovražnikom bi naj v hrano zmešale strupene rastline, kuhale naj bi juho iz kuščarjev, kač in krastač. Kristusu na križu naj bi izpraskale oči in se tako napravile nevidne. Z mučenjem so od njih dobili tudi priznanje, kako so delale točo in zastrupljale vinograde. Za priklic toče so v vodo vrgle devet kamnov, vinograde pa so zastrupljale z zakopavanjem živega srebra. Vse obtoženke je pričakala kruta usoda, bile so namreč žive sežgane na grmadi.
Od prvega procesa v Mariboru in na Slovenskem leta 1546 je v arhivih za mesto Maribor zabeleženih 45 procesov, med katerimi je bilo kar 40 oseb usmrčenih. Dve osebi sta bili prebičani in le tri so bile oproščene. Leta 1550 so v Mariboru usmrtili nekega krmarja, ki naj v zameno za posebne zmožnosti svoje čarovne palice za znatne vsote opeharil precej ljudi. Leta 1578 so sodili še enemu goljufu z imenom Lorenz, ki je trgoval z imenitnimi predmeti, ki naj bi uporabniku omogočali posebne moči.
Sodnikovi ženi iz Slovenj Gradca je tako prodal poseben kristal, ki bi naj omogočal vpogled v prihodnost. Preprodajal pa ni le s predmeti, pač pa tudi z idejami, denimo o tem, kako preprečiti pokvarljivost mesa, kako imeti srečo pri snubljenju, kako pri svojem početju ne biti ujet in podobno. Za denar je izsiljeval tudi ženske, ki bi jih sicer obtožil čarovništva. Kako se je končala usoda Lorenza, kateremu podobnih dandanes nedvomno kar mrgoli, iz arhivov ni razvidno.
Za sežig pri živem telesu že najbolj banalni razlogi
Čarovniški procesi in praznoverje sta šla v preteklosti z roko v roki. Ljudje so za kugo, lakoto, požare in nerazložljive pojave raje obtožili kar ljudi, ki naj bi sodelovali s hudičem. Hudič je bil vselej kriv za vse nevšečnosti. Velikokrat pa so zlobni jeziki nič hudega sluteče ženske obtožili nekih izmišljenih dejanj že zaradi lastnih sebičnih razlogov, recimo ker je ženska zavrnila snubljenje ali ker je vrt neke ženske obrodil bogateje kot vrtovi ostalih. Radovanovič navaja, da je v 16. in 17. stoletju kar 90 odstotkov ljudi verovalo v obstoj hudiča.
Čarovništva so bili obtoženi zlasti rdečelasci, brezzobi ljudje upadlih lic, presuhi ali predebeli in celo ženske, katerih edini greh je bil ta, da so zavrnile povabila kakšnega moškega. Dovoljšen povod za obtožbo je bilo že prepogosto zahajanje v cerkev k obhajilu – hostijo naj bi se namreč rabilo pri čarovništvu. Včasih je kak sosed iz hudobije drugemu zaželel, naj mu zgori hiša ali pocrka živina – če se je slednje potem dejansko pripetilo, jo je kakopak skupil zlohoten sosed.
Rablji in sodniki so imeli svoj cenik storitev, za katerega so plačevali zemljiški gospodje:
V Hrastovcu najbolj grozljivi procesi
Vsem znani Hrastovec, ki je danes ustanova za osebe z motenim duševnim zdravjem oziroma razvojem, je kraj precej temačne zgodovine. Po pisanju Radovanoviča se je na gradu kot prvi sodnik na Štajerskem pojavil Wolf Lovrenc Lampartič, ki je slovel po svojem sadizmu in krutosti. Njegova mučenja so veljala za najbolj sprevržena, kruta in surova na območju celotne Štajerske. Mnogo čarovniških procesov si je kratkomalo izmislil, saj je zanje seveda prejel denar od zemljiških gospodov.
Po arhivih sodeč so tukaj leta 1661 usmrtili Margareto Kolčič, nekaj mesecev pozneje pa še Margareto Kejdič. V istem letu so na tem mestu usmrtili še sedem drugih oseb, Elenko Rotter in Elenko Uršulo Kolar, sestri Jero Kupčič in Uršulo Černik ter Jerinega moža Simona Kupčič, nenazadnje pa še viničarko Lucijo pri kmetu Deželanu.
Mučilnice kakor v filmih
Slovenci smo poznali mnogo načinov mučenja, ki so si sledili po stopnjah krutosti. Eden najhujših načinov je bil čarovniški stol z ostrimi konicami, kjer je obtoženi moral sedeti tudi dvanajst ur. Tipične so bile tudi natezalnice, sčipanja z razbeljenimi kleščami, mučenja z vrelim oljem ali ognjem in podobno. Kakor pišejo v priročniku v sklopu razstave ribniškega muzeja Boj krvavi zoper čarovniško zalego, je bilo veliko načinov mučenja prepuščenih rabljevi bujni domišljiji. Po pisanju Radovanoviča je moške zastrupljevalce smrt čakala na posebnem kolesu, na katerem so bili prebiti, ženske pa je za ta namen čakala utopitev. Po Karlovem zakonu je rabelj obsojencu lahko z žarečimi kleščami iztrgal jezik.
Kakor še pišejo v priročniku, so mnogi umrli že od samega mučenja, sodniki pa so smrt zaradi mučenja v večini primerov pripisali kar hudiču. Mučilnica in sosednja ječa sta se ponavadi nahajali v kletnih prostorih, polnih vlage, trohnobe in podgan. Jetniki so svoje dneve v ječi prebivali z verigami privezani na steno. Tudi po mučenju so obtoženci morali ponovno priznati svojo krivdo, sicer so s celotnim postopkom mučenja pričeli znova. Tiste, ki so priznali (torej praktično vsi, saj so priznanje izsilili tako ali drugače) pa je potem najpogosteje čakala še smrt pri živem telesu na grmadi, včasih tudi z obešanjem, obglavljanjem in podobno.
