Na štiri oči z županom: »Za nobeno odločitev ne žalujem, mi je pa žal, da sem pri nekaterih kadrih predolgo okleval«

Čez dva meseca bodo državnozborske volitve, jeseni sledijo še lokalne. 

Z mariborskim županom Sašo Arsenovičem smo govorili o iztekajočem se mandatu, sodelovanju z mestnim svetom, očitkih iz mestnih četrti, radarjih in prihodnjih izzivih mesta. 

Odgovoril je tudi na vprašanje, ali bo ponovno kandidiral za župana.

S kakšnimi željami za Maribor ste stopili v novo leto?

»Prebivalcem seveda najprej zaželim zdravja, ker brez tega ne gre nikamor. Potem smeh, ki ponazarja veselo življenje in kakovost bivanja, in seveda vsakemu še čim več uspehov na katerem koli področju.

Kar zadeva mesto, in ne samo Mestno občino Maribor, ampak celotno »družino«, torej holding, vse javne zavode, vzgojno-izobraževalne ustanove, lekarne in vse, s čimer se ukvarjamo, si želim, da bi se trend, ki je iz leta v leto boljši, nadaljeval. Vedno več je realiziranih projektov, številke so rekordne, realizacije proračunov, tako holdinga kot Mestne občine, so že skoraj dvojne v primerjavi s časom pred sedmimi leti, ko smo se podali na to pot.

A številke niso same sebi namen, za vsako stoji konkreten izveden projekt, ki prinaša nove vsebine in dviguje kakovost življenja. Leto 2025 je bilo z vidika Mestne občine Maribor v vseh pogledih rekordno, tudi nastavki za leto 2026, vključno s sprejetim proračunom, ter vse, kar se že dela in gradi, pa tudi za leto 2027, so zelo pozitivni.«

V tem mandatu je bilo v Mariboru izvedenih več vidnih projektov. Na kateri projekt ste osebno najbolj ponosni in zakaj menite, da je dolgoročno dober za mesto?

»Brez jasne vizije, ki je bila postavljena že na začetku in ji v bistvu sledimo z najožjo ekipo, ter zavedanja, da upanje in tarnanje nista strategija, ampak da štejejo le dejanja in da ta dejanja potem rezultirajo v boljšem življenjskem okolju, kot največji uspeh vidim zadoščenje ob tem, da je med vsemi, ki tukaj delamo, vedno večje zavedanje, da lahko nekaj dosežemo le skupaj. Ne samo na občini, temveč tudi v holdingu ter v vseh javnih podjetjih in javnih zavodih.

In kadar nam uspe povezati sinergije ter pogledati preko vsakokratnega lastnega dvorišča, da ne bom rekel peskovnika, takrat lahko naredimo nekaj, kar pripomore k razvoju ne samo Maribora, ampak pravzaprav celotne regije, cele Štajerske.«

Je kakšen projekt - ali pa poteza, katero bi danes priznali kot neuspeh oziroma napačno odločitev in zakaj?

»Nikoli ne razmišljam o tem, kaj bi lahko bilo za nazaj drugače, ker živim v sedanjosti in skušam od te točke naprej delati čim bolje. Seveda bi marsikaj verjetno lahko bilo drugače ali pa bi kdaj lahko več in bolje komunicirali, da bi se ljudje prej lahko z nami veselili tega, kar smo počeli.

A vedno menim, da smo v določenem trenutku naredili največ, kar smo znali, in toliko, kolikor so dopuščale okoliščine. Nobene odločitve ne obžalujem. Je pa res, da mi je pri nekaterih, zlasti kadrovskih, žal, da sem predolgo okleval in jih nisem sprejel prej.

Če želimo spremembe, so potrebne tudi težke odločitve, ki niso vedno najbolj všečne, a brez njih ne gre.«

Številne mestne četrti in krajevne skupnosti nimajo občutka, da so bile razvojno enakovredno obravnavane oziroma imajo občutek, da so pri investicijah zapostavljene.

»Tega občutka sam nimam. Na srečanjih z vsemi mestnimi četrtmi in krajevnimi skupnostmi imamo jasno zastavljene cilje in projekte, ki jih, menim, v relativno velikem odstotku tudi uresničujemo. Odzivamo se na njihove želje, skupaj smo pripravili  novo strategijo in mislim, da gre pri teh očitkih predvsem za igro političnih nasprotnikov, ki pogosto niti sami ne vedo, kaj točno bi povedali, sploh ker nimajo jasnih programov.

To je približno tako, kot da bi bil nekdo doma jezen, ker ima lepo jedilnico in dnevno sobo. Vse, kar je v mestu, je namreč od vseh nas. Ko govorimo o javni infrastrukturi, je ta namenjena vsem, tudi tistim, ki ne živijo točno na tistem metru, kjer je bila izvedena. In glede na to, da ima Maribor zelo nenavadno obliko mestnih četrti in krajevnih skupnosti, se včasih sploh vprašam, kaj naj bi ta center bil. Ali je to tistih nekaj metrov okoli Kužnega znamenja?

Moja vizija je vsekakor razvijati celotno mesto, kar se tudi jasno kaže. Levi in desni breg vidim kot dve polovici pljuč in na primeru desnega brega, predvsem na območjih Tabora, Magdalene in danes že tudi Studencev, je viden razvoj, ki je mesto v primerjavi s preteklostjo povsem spremenil. Želim si, da bi vsi postopoma dobili občutek, da živijo v centru, oziroma drugače povedano, da imajo tam, kjer živijo, na dosegu čim manjših razdalj vrtec, šolo, javno infrastrukturo, lekarno in zdravstveni dom.

To so osnovne življenjske potrebe, ki morajo biti povezane z bistveno boljšo mobilnostjo. Na tem področju res delamo ogromno. Upam tudi, da bomo na področju mobilnosti prišli do javnega potniškega, kakršnegakoli, ali vsaj turističnega prometa po reki Dravi, ki glede na veliko frekvenco ljudi na tem območju pravzaprav kliče po tem. Reka Drava nas namreč vse bolj povezuje in združuje.«

Več svetniških skupin vam očita, da z mestnimi svetniki ne komunicirate enakovredno. Pravijo, da komunikacija z vaše strani deluje enosmerno – »od zgoraj navzdol«.

»Obratno. Počutim se zelo »od spodaj navzgor«, kadar skličem posvet svetniških skupin in tam pogosto sedim skoraj sam, skupaj s strokovnimi službami. O tem imamo tudi statistiko, vendar teh podatkov danes ne bom navajal.

Najlažje je obtoževati, da nekdo ne komunicira, če pa niti takrat ne prideš, ko te župan povabi.«

Nekateri svetniki vam očitajo tudi, da ste z vložitvijo tožbe proti mestnemu svetu prestopili mejo političnega dialoga. Zakaj ste se odločili za pravno pot namesto političnega dogovora?

»Čisto enostavno, in to bi ponovil še enkrat, ne glede na sodbo, ki jo seveda spoštujem. Zelo radi se danes uporablja izraz »tožba«, v resnici pa sem s tem sprožil upravni spor. Do zdaj se je pri takšnih primerih v Sloveniji vedno govorilo o upravnem sporu, ne o tožbi. To je predvsem način komunikacije, s katerim se želi stvar prikazati huje, kot je v resnici.

Glejte, občina - »communa« (op. lat.), je bila v zgodovini ustrojena tako, da so skupaj reševali skupne komunalne zadeve. Od te besede je danes pri nas ostalo predvsem to, da imamo komunalne storitve, vodo, energetiko, ravnanje z odpadki, in podobno. Zdaj pa imamo nekoliko čudno situacijo, v kateri je župan tisti, ki je za vse kriv in odgovoren.

Obenem pa imamo položaj, kjer je občina oziroma župan v imenu občine podelil gospodarske javne službe javnim podjetjem, ki delajo za mesto in za župana, ki je bil svobodno in neposredno izvoljen. Nato pa je mestni svet prišel na idejo, da bi se skril za pojem mestnega sveta in da bi nadzornike imenoval mestni svet.

Kako naj potem jaz delujem? Vzamejo se mi pristojnosti, hkrati pa se od mene pričakuje, da še vedno prevzemam vso odgovornost. Ko pri smeteh ali pri kateri koli drugi storitvi nekaj ne bo v redu, ne bo nihče rekel, da je za to odgovorno 45 mestnih svetnikov, odgovoren bo župan. Zato jaz odgovornost prevzemam in si želim, da so nadzorniki tisti, ki nadzirajo podjetja in sledijo strategiji ustanovitelja. Ustanovitelj je sicer lahko tudi mestni svet, če tako gledamo, vendar menim, da to ni tako.«

Nekateri pravijo, da s takšnimi potezami bolj ščitite lasten ego kot interese mesta. Kako odgovarjate na očitke, da pri nekaterih odločitvah v ospredje postavljate sebe in ne Maribora? 

»To so absurdi, tega res ne razumem. Če skupaj z mojimi sodelavci realizacijo proračuna dvignemo s 94 milijonov na 170 milijonov evrov, kje je tu moja osebna korist? Če so holding podjetja prej ustvarjala 64 milijonov evrov, danes pa 150 milijonov, kje je v tem moja korist?

Ali to pomeni, da si župan morda sebi za hrbtom obnavlja piramido? Je to moja korist?«

Kakšno je sodelovanje z aktualno vlado in ali je bilo v tem mandatu, zaradi tega sodelovanja, za Maribor dejansko narejenega več kot v času prejšnjih vlad?

»Zahvaliti se moram vladi Roberta Goloba, petim ministrom in vsem njihovim državnim sekretarjem, ki so omogočili, da je bil Center Rotovž prepoznan kot pomemben projekt in da je Evropska komisija potrdila, da gre za projekt, ki je za Evropo in kohezijska sredstva pomemben. Država je mestu Maribor zagotovila dodatnih 20,7 milijona evrov, poleg lanskih 6,4 milijona. To ne pomeni le dodatnega denarja, ampak tudi razbremenitev proračuna za ta znesek, kar nam omogoča, da se lahko zadolžujemo za nove vrtce, šole in multifunkcijske dvorane, kar prej sploh ne bi bilo mogoče.

S tem ukrepom vlade Roberta Goloba se je zadolženost na prebivalca znižala za več kot 200 evrov. Da si predstavljamo, kaj to pomeni ne le za Maribor, temveč tudi za celotno regijo. To nam daje več manevrskega prostora za boljši program v tem prihodnjem drugem domu.

Zame, ki sem imel v preteklosti stik že s tremi predsedniki vlad, na koncu šteje predvsem učinkovitost vsake posamezne vlade oziroma to, koliko dejansko lahko naredi. Menim, da je bilo v tem mandatu za mesto veliko uresničenega.

Kar zadeva državnozborske volitve, se sam ne aktiviram v državni politiki, razen v organizacijah, ki služijo razvoju vzhodne kohezije in partnerstva za Pohorje. Bi pa si želel, in to sem povedal že v uvodu, da bi se vsi zavedali, da kot mesto zmagamo samo takrat, ko smo povezani. To bi morali imeti pred očmi tudi politiki in vodje strank.

Nekatere stvari bi morale iti naprej ne glede na to, ali je vlada leva, desna, sredinska, zgornja ali spodnja, saj se to tiče vseh in predvsem konkurenčnosti Slovenije v okviru vse manj konkurenčne Evrope v svetovnem merilu. Naš cilj bi moral biti, da kot sicer maloštevilna skupnost vendarle prispevamo k ekonomskemu, gospodarskemu in idejnemu razvoju.

Moje sporočilo je zato jasno: ne glede na to, kdo bo vodil vlado in kateri ministri bodo na položajih, morajo imeti pred očmi, da so bili izvoljeni s strani prebivalcev in da ti prebivalci pričakujejo, da se danes nekaj naredi za naše potomce. V Ustavi RS že imamo zapisane pokrajine, zato upam, da bo prihodnja vlada znala in zmogla to tudi uveljaviti.«

Jeseni se je končno začel ali pa zagnal pričakovani masterplan za prenovo cest. Kako ste določili, katere cestne odseke boste obnovili najprej in kako je s financiranjem?

»Najprej širša slika. Vse ceste, o katerih govorimo, se strinjam, bi lahko in bi morale biti boljše. Pri nekaterih že res boli, ko to gledaš, ker daje napačno sliko o razvoju celotnega mesta. Pa vendar so to ceste, po katerih še vedno lahko pridem z avtom od točke A do točke B.

Imeli pa smo izbiro: na eni strani možnost, da bi bili všečni in te ceste preplastili, na drugi strani pa možnost, da bi ta denar zagotovili kot lastni delež pri evropskih ali državnih projektih. Če bi takrat tri milijone evrov namenili cestam, morda danes ne bi imeli zdravstvene postaje Magdalena, atletske dvorane ali izvedenih aglomeracij, saj proračuna preprosto ni bilo mogoče zapreti za vse hkrati, ne za zdravstveno postajo, ne za atletiko, ne za dvorano Tabor in ne za nove električne avtobuse. In še danes bi se odločil enako.

Raje zgradim stvari, ki jih prej sploh nismo imeli, saj to prinaša rezultate in dviguje kakovost življenja. Da se vrnem k vprašanju: izvedli smo strokovni pregled, tako kot to počnejo tudi drugod po svetu. Frekvenco prometa smo povezali z obrabo cestišča in tam, kjer je grozilo, da bomo ob neukrepanju imeli še bistveno višje stroške celovite rekonstrukcije, smo se najprej lotili teh odsekov, da bi preprečili dodatne stroške.

Ko je bilo to obsežno delo strokovnih služb skupaj s predsedniki in drugimi člani mestnih četrti ter krajevnih skupnosti usklajeno, in to poudarjam, soglasno usklajeno, smo dobili jasen načrt, katera cesta je na vrsti. Če se najdejo dodatni viri financiranja, se vrstni redi ne preskakujejo. Trenutno je zagotovljenih dva in pol milijona evrov, in če bomo do rebalansa proračuna realizirali še kakšno večjo zadevo, ki bo v občinsko blagajno prinesla dodatna sredstva, bomo ta znesek skušali še povečati.«

Po uvedbi prenove mestnih linij so se prebivalci v številnih četrtih oglasili z očitki o redkejših povezavah, slabši dostopnosti in zmedah v voznih redih ... Kako vi razumete te odzive in kaj vam pomenijo pri nadaljnjem razvoju javnega prometa?

»Javni potniški promet je država predpisala kot obveznost za mesta z več kot 100.000 prebivalci, hkrati pa zaradi tega ne dobimo niti centa več pri dohodnini. Gre torej za breme proračuna, ki je iz leta v leto večje, etos že 12 milijonov. Na drugi strani pa smo imeli linije in vozne rede, ki se jih verjetno že dvajset let nihče ni resno lotil. Vedno, ko sta na kakšnem hribu zrasli še dve hiši, je moral avtobus pobrati še te tri potnike.

Zato smo naredili analizo, koliko so avtobusi polni in koliko prazni. Tam, kjer so bili polni, smo frekvenco povečali, tam, kjer so bili prazni, pa smo jo zmanjšali. Kot dodaten ukrep smo kupili tudi nove kombije, pri katerih bodo lahko občani po voznem redu sporočili, ali naj vozilo pride ali ne, da ne ustvarjamo dodatnih stroškov tam, kjer to ni potrebno.

Lahko pa povem, da so odzivi pri večini dobri, kar potrjuje tudi večja uporaba javnega potniškega prometa. Ob tem izvajamo še vrsto drugih ukrepov, vključno s celostno prometno strategijo.«

Radarji so v Mariboru občutljiva tema že več mandatov, zdaj pa že nekaj mesecev dejansko delujejo. Ste po dosedanjih izkušnjah še vedno prepričani, da so bila njihova uvedba in lokacije prava odločitev?

»Vsekakor. Po celem svetu imaš korenček in palico, korenčkov je veliko, palica pa mora tudi obstajati, ker tako pač funkcioniramo. Najbolj me veseli to, da se zdaj, ko ni povsem jasno, kje radar stoji in ali je ohišje sploh polno, po celem mestu vozi počasneje. Najbolj zadovoljen bom takrat, ko bomo lahko rekli, da nismo imeli hude prometne nesreče.

Obenem si seveda želim še nekaj drugega. Delamo vse, da bi se čim več ljudi gibalo peš ali s kolesom. To pomeni, da si moramo deliti prometni prostor, zoževati vozišča za avtomobile in avtobuse ter širiti prostor za pešce in kolesarje. Če so radarji eden izmed podukrepov, ki prispevajo k spremembi potovalnih navad in k temu, da se ljudje pogosteje odločajo za hojo, ali kolesarjenje, kadar je to mogoče, potem je to prav.«

Tudi uvedba con 30 je naletela na kar nekaj očitkov – od slabe prometne pretočnosti do nejasnih označb in nezadovoljstva prebivalcev. Ali danes še vedno stojite za tako obsežno uvedbo con 30 v mestu ali razmišljate o popravkih?

»Zgledujemo se po mestih, kot so Pariz, Gradec in London. Še naprej si bom prizadeval za to, da se hitrosti v mestu zmanjšujejo ter da se povečuje prostor za uporabnike drugih oblik mobilnosti, torej za pešce in kolesarje, pa tudi za javni potniški promet.«

Če pogledamo širše, ne samo Maribor, v Podravju se pogosto govori o ‘odlivu talentov’ in o tem, da mladi odhajajo zaradi boljših kariernih priložnosti. Kako Maribor narediti privlačnejši za mlade z vidika kakovostnih delovnih mest, podjetniškega okolja in dostopnega bivanja? 

»Najprej moramo mlade prepričati, da lahko imajo več otrok, saj imamo zelo slabo demografsko sliko. Po drugi strani pa me veseli, da mesto raste,  raste z ljudmi, ki vanj prihajajo. To pomeni, da je Maribor zanimiv za tiste, ki tukaj vidijo svojo priložnost.

Seveda pa si želim predvsem, da bi kadri, ki jih naše univerzitetno mesto ustvari, našli kakovostna delovna mesta tukaj. Zato se veselim tudi realizacije še enega dogovora o zamenjavi nepremičnin z vlado. Tekstilni inštitut: mesto je že lastnik dela nekdanjega industrijskega bazena MTT v Melju, kar je idealna priložnost, da tam vzpostavimo podporno okolje, v katerem bodo lahko diplomanti različnih fakultet našli kapital, zagonska podjetja, inkubatorje in coworking prostore.

To so resnični izzivi, ki jim mora slediti tudi stanovanjska politika. Te ne more izvajati zgolj Javni medobčinski stanovanjski sklad, saj ta pokriva predvsem neprofitna stanovanja. Želim si, da bi mesto Maribor ustanovilo lasten stanovanjski fond z dostopnimi stanovanji, s katerimi bi mlade lahko zadržali v mestu. Morda ne moremo ponuditi plač, kakršne ponujajo v Avstriji, lahko pa zagotovimo cenejše stanovanje, kot ga ponuja trg. V seštevku to lahko pomeni, da se bo več ljudi odločilo, da v Mariboru ostane ali se vanj vrne.

Kar zadeva stanovanjsko politiko: pred dnevi so bili pri nas predstavniki CEB banke (Razvojna banka Sveta Evrope), ki bo, kot edini občini za zdaj v Sloveniji, financirala stanovanjsko strategijo. Ogledali so si zemljišča v lasti občine, ki smo jih v prejšnjem mandatu načrtno kupovali, ter podporno okolje, kjer bi lahko ta projekt rasel. Pripravljeni so financirati do 50 odstotkov projekta pod ugodnejšimi pogoji, kot trenutno veljajo na bančnem trgu, in to za daljše obdobje, torej za 25 ali celo 30 let. To omogoča odplačevanje kreditov na eni strani in nižje najemnine na drugi. Zato bomo naredili vse, da stanovanja, o katerih govorim, tudi dejansko začnemo graditi.«

Maribor ostaja med bolj zadolženimi mestnimi občinami v državi, proračuna za prihodnji leti pa predvidevata tudi novo zadolževanje. Kako boste zagotovili, da se dolg občine ne bo še povečeval na račun prihodnjih generacij in da bodo krediti res namenjeni projektom z dolgoročnimi učinki za mesto?

»Ali bi rekli, da ne bomo vzeli kredita za Rotovž, če nam je država takrat ponujala 50 odstotkov sofinanciranja? Ne bi. Ali bi rekli, da ne bomo vzeli kredita za zdravstveno postajo Magdalena, ker smo nekaj sredstev dobili na državnem razpisu? Tudi ne.

Nekateri učinki teh projektov so multiplikativni, govorimo o vsebinah na področju kulture, znanja in zdravstva. Zelo malo pa je takšnih primerov, kjer bi šli v kredit zato, da bi imeli neposredne finančne učinke. Tega bi si v prihodnje želel več. Govorimo na primer o gospodarjenju z mirujočim prometom, garažnih hišah in morda še kakšnih drugih idejah, kjer bi mesto lahko in tudi moralo zagotavljati lastne vire, s katerimi bi nato omogočalo nadaljnji razvoj.

Eden izmed očitkov je tudi, da župan prodaja premoženje občine in da ga prihodnji župani ne bodo mogli več prodajati. Ta župan je pri tem izredno zadovoljen, saj prej na primer pri prodaji gradbenih zemljišč nihče ni želel kupiti ničesar za 50 evrov, danes pa ista zemljišča prodajamo za 130 ali 140 evrov. S tem nismo prav nič oslabili občinskega premoženja, saj je šlo prej za prazne njive, ki niso prinašale nobenih prihodkov, delovnih mest, ne razvoja.«

Ob nastopu mandata ste volivcem dali več konkretnih obljub. Kako danes, proti koncu mandata, ocenjujete njihovo uresničevanje, s čim ste zadovoljni in kje menite, da bi lahko naredili več?

»Tisto, kar smo obljubili, smo tudi izvedli. Šli smo povsem strateško, kot sem povedal že v uvodu, zavedali smo se, da upanje ni strategija, zato smo pripravili strategijo in vizijo. Najprej smo uredili mesto, nato pa se še bolj usmerili v gospodarstvo, mlade, v to, da Maribor ostane prvi dom, uredili občinske finance in začeli intenzivneje črpati evropska sredstva.

V prejšnjem obdobju, v šestih letih, je občina počrpala deset milijonov evrov evropskih sredstev, mi pa smo v petih letih počrpali 50 milijonov, v naslednjih treh letih pa jih bomo predvidoma še 50. To je desetkratnik. Zato sem zelo, zelo zadovoljen.

Če bi mi nekdo leta 2018, ko sem se odločal, ali kandidirati ali ne, rekel, da bo treba vse to izpeljati, bi odgovoril: »Joj, joj, tega pa jaz nisem sposoben, v to zagotovo ne grem.« Če danes pogledam nazaj, si niti upal nisem sanjati, da nam bo uspelo toliko stvari.

To me danes navdihuje, da ob povezovanju, tako z državo, Evropo kot na lokalni ravni, lahko naredimo še več in da Maribor res postane mesto priložnosti.«

Če pogledate naprej: kaj mora biti po vašem mnenju osrednji razvojni fokus Maribora v naslednjih štirih letih, ne glede na to, kdo bo župan?

»Povezovanje, izkoriščanje potenciala znanja naših univerz v povezavi s primerno stanovanjsko gradnjo ter nadaljevanje razvojnih projektov. Vse z namenom, da mladi ostanejo tukaj.

Včasih se nam je zdelo dobro, ko smo vstopili v Evropo in govorili o prostem pretoku blaga, storitev in kapitala. Meni pa se zdi še pomembnejše to, da imamo tudi pravico stati in obstati ter da delamo vse, kar je potrebno, da Maribor raste po številu prebivalcev. In seveda, da ljudi, ki pridejo, tudi primerno integriramo.

Maribor je to v svoji zgodovini že znal pokazati. Tako si predstavljam tudi prihodnost, kot skupnost bomo morali znati nove sprejeti, kar vidim kot priložnost. Nekateri v tem vidijo zgolj težavo, sam pa vidim priložnost: več različnih kultur, več različnih idej, ki jih je treba povezati na skupni imenovalec.«

Kako kot aktualni župan ocenjujete trenutno politično ozračje v Mariboru, pričakujete mirno kampanjo ali napete lokalne volitve?

»O tem zdaj res še ne razmišljam. Upam predvsem, da bo zaradi državnozborskih volitev čim manj slabe volje in da bomo lahko še veliko naredili ter nastavili smernice za obdobje od leta 2027 do 2030, ne glede na to, kdo bo župan.«

Torej odločitve o kandidaturi še niste sprejeli?

»Nisem. Se pa sliši, da me mika. Nisem pa prepričan, da je to najbolj zdravo za nekoga, ki je bil nekoč mlad pri petdesetih, zdaj pa je že …