Slika je simbolična.
Po desetih letih čakanja, razočaranj in številnih postopkov se je temu paru vendarle nasmehnila sreča. Govorili smo z Natašo Žužek, ki je dolgo časa bila bitko z neplodnostjo. To je njena zgodba.

Pari, ki se trudijo spočeti otroka, pa ne gre, se soočajo s številnimi razočaranji, stisko in bolečino. Ne glede na številne preiskave in oblike pomoči, ki so jim na voljo, je njihova pot včasih osamljena, vsekakor pa izjemno osebna in boleča.

Ravno zato mnogi izpostavljajo, da je o težavah nujno govoriti. Tako pari spoznajo, da niso sami in najdejo oporo, ki jim pomaga prebroditi stisko. 

Prav pogovor, bodrenje in deljenje izkušenj s puncami, ki so tudi same bile bitko z neplodnostjo, je pomagala naši sogovornici, da na dolgi poti do zanositve ni obupala.

Svojo zgodbo nam je zaupala Nataša Žužek, ki je s partnerjem deset let čakala, da se jima je rodila deklica. Kot pravi, je hvaležna, da sta vztrajala do konca. 

Po letu čakanja na 'plus' prepoznala, da ima težave

Nataša do 30. leta ni imela resnega fanta, po letu zveze s sedanjim partnerjem pa sta se odločila, da je čas za naraščaj. 

Pol leta je s pričakovanjem opravljala teste za nosečnost in skupaj sta čakala, da se prikaže 'plus'. A tega ni in ni bilo. Takrat je pomislila, da se sooča z neplodnostjo. »Bila sem že v dvaintridesetem letu in večina prijateljic je že imela otroke,« je povedala.

Z iskanjem pomoči ni čakala, ampak se je takoj odpravila k zdravniku. Pove, da je imela prijateljica nekaj let pred tem težave. Ker je tudi sama iskala dobrega ginekologa, se je vpisala k specialistu, ki ji ga je prijateljica takrat priporočila. »Kot bi vnaprej vedela, da me bo to doletelo,« razlaga.

Ni bilo posega, ki ga ne bi dala skozi

Pojasnjuje, da pravega vzroka za neplodnost niso našli: »Vsaj pred prvim postopkom umetne oploditve ne. Potem smo ugotovili, da kljub stimulaciji 'proizvedem' premalo celic.«

»Mislim, da ni bilo posega, ki ga ne bi dala skozi,« dodaja. 

»Če se še prav spomnim, so bile najprej tabletke klomifen, ki so vzpodbudile jajčnike in potem čakanje na ovulacijo in spolni odnos ob določeni uri,« pripoveduje.

Sledil je pregled prehodnosti jajcevodov in laparoskopija pod narkozo. Vse to je Nataša dala čez že pred prvim posegom umetne oploditve.

Štiri umetne oploditve, trije spontani splani in nato odkritje pregrade maternice

»Ko sem dala skozi štiri umetne oploditve, vmes tri spontane splave, sem menjala kliniko in tam so mi odkrili pregrado maternice,« razlaga naša sogovornica. 

Še prej je pri svojem ginekologu-specialistu imela poseg histeroskopije, kjer podrobno pregledajo maternico in odpravijo morebitne nepravilnosti. Takrat njen ginekolog ni našel ničesar.

Na drugi kliniki pa so nato našli pregrado in jo s histeroskopskim posegom odstranili. 

»Tam sem imela še dve umetni oploditvi in prenos zamrznjenega zarodka in, žal, se ni nikoli 'prijelo',« pripoved nadaljuje Nataša.    

Veselje ob 'plusih' je bilo kratkotrajno

Povprašali smo jo, s kakšnimi mislimi se je soočala v tem času in kaj ji je dajalo energijo, da ob vseh razočaranjih ni obupala. 

»Veselje ob pluskih,« pravi in dodaja: »Nekaj jih je bilo, ampak se je vedno slabo končalo. Po četrtem neuspehu sem šla vedno težje v nov postopek.«

Slika je simbolična.

Največja opora so bile punce, ki so se znašle v istem 'zosu'

Pomagale so ji punce, ki so se soočale s podobnimi težavami.

»Punce, ki smo bile v istem 'zosu' smo imele skupino na forumu. Kako smo se imele fajn. Smo se bodrile, pomagale z nasveti, večkrat smo bile bolj pametne kot zdravniki. Tudi jokale smo skupaj,« razlaga Nataša. 

Skupaj so se veselile vsakega novega 'plusa'. Ti so tistim, ki jim ni uspelo še niti enkrat, dali nov zagon in upanje. 

»Mislim, da mi je skupina punc še največ dala,« priznava Nataša. Izpostavi prijateljico iz skupine, ki je z njo hodila noseča na preglede. Kot pravi, ji je ta prijateljica dala 'brco v rit', da se je po dveh letih pavze opogumila in šla spet v boj.

Deset let sta čakala, da se je zaslišal otroški jok

S partnerjem sta v času borbe za zanositev šla skozi veliko slabih trenutkov, a to ni močneje vplivalo na njun partnerski odnos. »Sva kar zdržala,« pravi Nataša.

Deset let sta čakala, da sta v rokah prvič držala svojo deklico. »Partner mi je kasneje priznal, da se nisem nikoli zlomila, tudi po četrtem čiščenju maternice ne, ker so morali odstranili odmrl plod,« dodaja. 

Sta se v času bolečega čakanja kdaj soočala z neprijetnimi vprašanji? »Seveda so spraševali, kdaj bomo imeli naraščaj,« pravi Nataša.

Dodaja, da ni nikoli skrivala, da imata težave: »No ja, razen v službi na začetku, ker nisem vedela, kako bodo odreagirali zaradi mojih izostankov in nepričakovanih dopustov.«

Ker je bila iskrena, so se ljudje ponavadi odzvali tako, da so govorili o izkušnjah ali nasvetih: »Dobila sem ogromno nasvetov.«  

Sama nikoli ne vpraša človeka direktno, zakaj še nima otrok: »Če se sogovornik sam odpre, potem o težavi in izkušnjah govorimo, drugače ne.«

Bilo bi res škoda, da ne bi vztrajala do konca

»Imava krasno punčko. Bilo bi res škoda, da ne bi vztrajala do konca,« povzame njuno bitko z neplodnostjo.

Partner jo večkrat opomni, da naj se spomni, kako dolgo sta jo čakala: »Meni se zdi, kot da se je to dogajalo v prejšnjem življenju. Zdaj imava bolj 'polno' življenje.«

Parom, ki se soočajo z neplodnostjo, Nataša svetuje, da naj preizkusijo vse možnosti, tudi alternativne. In vedno naj imajo za vsak slučaj tudi plan b. »Da ne bi preveč bolelo ob neuspehu,« zaključi. 

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Alenkinabratovscina (nepreverjen)

Če ti po naravni poti dano ti pač ni. Ne vem zakaj se tako silijo z umetnimi oploditvami. Tistih deset let bi lahko bolj kakovostno živela. Matrarija brez smisla.

Starejše novice