Slika je simbolična.
Svojo žalostno življenjsko zgodbo nam je zaupal Robert Žuravlev, ki smo ga dolga leta poznali kot brezdomca. Sedaj je našel streho nad glavo in postavil svoje življenje na noge, še vedno pa se spominja boleče preteklosti …

Robert Žuravlev prihaja iz Ljubljane in je star 47 let. Za seboj ima težko življenjsko zgodbo in priznava, da je izbral mnoge poti, na katere sedaj gleda z obžalovanjem.

Njegova žalostna zgodba se začne v mladih letih, saj opiše, da sta se mu starša odrekla, ko je bil star osem let. 

»Dala sta me v zavod. Bil sem odvržen otrok, brez staršev. Odvrgla sta me v neko institucijo, kjer so tuji ljudje delali z mano,« začenja pripoved o tem, kaj ga je zaznamovalo.

»To je neumnost, veš? Moje otroštvo je splavalo po vodi. Otrok mora imeti očeta in mamo. Če se ti onadva odpovesta, nisi nič vreden,« je jasen in razkriva, da ga je občutek manjvrednosti spremljal celo življenje.

»Heroin sem začel uživati pri 16. letih«

Opisuje, da je v zavodu ostal vso svojo mladost in so ga prvič izpustili šele pri 17. letih. »Takrat so v zavodu začeli forsirati, da me vzame mama. Poglaviten človek, ki se me je odrekel, naj me vzame,« Žuravlev govori o boleči izkušnji.

Starši so ga spet potili stran od sebe in zaradi kompleksa manjvrednosti, se je pri Robiju, kot mu rečejo znanci, začelo obdobje upora. 

»Heroin sem začel uživati pri 16. letih,« prizna, da je užival droge, še preden je pristal na cesti.

Kokain in heroin

Nadaljuje, da je poskušal z raznimi službami: »Včasih sem delal kot železokrivec, a sem videl, da je to izkoriščanje. Eni si avte kupujejo, drugi pa ravno toliko, da imajo za hrano. Pa sem šel stran od tega.« 

»Večinoma so botrovala k temu, da sem pristal na cesti, kazniva dejanja, ki sem jih izvajal. Izgubljen sem bil. K temu sta botrovala tudi droga in alkohol.

Vsak dan biti zadet, neodgovoren … Saj ti ne more kar nekdo dati stanovanja, veš? Lahko še kaj zažgeš,« razlaga in prizna, da je več let užival kokain in heroin.

A na cesti se je tudi rešil drog: »To je trajalo skoraj dve leti. Sreča je bila ta, da sem našel ključ od enega prostora – sicer samo betonske sobe, ki je imela tudi elektriko. V ta prostor sem se zvečer zaprl. Kadarkoli mi je bilo bedno, sem šel tja, se ulegel in bil sam s sabo. To mi je pomagalo, da sem šel stran od kokaina in heroina.«

Da se osvobodi drog, se je odločil, ko je spoznal, da svojega življenja ne želi vreči stran.

Življenje na ulici

Leta, ki jih je preživel na cesti težko izračuna, saj je vmes velikokrat bil v zaporu. Ko se je iz zapora vrnil, pa ga je zmeraj čakala zgolj ulica …

Opisuje, da je vrnitev nazaj na ulice bila težka: »Ko sem prišel iz zapora sem, čeprav sem takrat že bil očiščen, spet vzel kokain in heroin. A nisem dobil več ničesar takšnega, kar bi pogrešal. Ugotovil sem, da bi bolj pogrešal denar, ki bi ga stran vrgel za to.«

Kot najtežje pri življenju na ulici označi prosjačenje za denar: »Ljudje različno reagirajo. Eni ti denar dajo, večina pa ne. Ljudje so celo nasilni.«

»Ko pogledam nazaj, bi spremenil veliko stvar, veš? Že od osnovne šole bi veliko stvari moralo iti drugače …« se izgubi v spominih.

Zapuščene zgradbe

V času življenja na ulicah se je pogosto zatekel v zapuščene stavbe. Pripoveduje, da okoli leta 2000 v Ljubljani ni bilo razširjenih varnostnih služb oziroma so takrat komaj začele z delovanjem, zato je v zapuščene zgradbe lažje prišel. 

»To so bile stavbe, kjer ni bilo treba premagovati ovir, da si vanje prišel. Stopil si skozi odprto okno, priprta vrata … Not pa je bil prostor, ki te je pokrival pred mrzlim in padavinami. Pa se je s spalko, deko in litrom ali dveh vina dalo ogreti in spati,« opisuje.

Kolizej 

Eden izmed teh prostorov je bil tudi Kolizej, kjer so v Žuravlevi mladosti še živele delavske družine. 

Marca 1995 pa se je del Kolizeja zaradi podrtja enega nosilnih stebrov porušil. Razlog, da se je sesula tretjina strehe objekta, pri čemer so umrli trije ljudje, so bili samovoljni gradbeni posegi v objektu s strani upravnika; stanovalci so upravnika o nastalih razpokah večkrat opozorili, a se dela kljub temu niso ustavila. Streho so samo zasilno zakrpali. 

Do leta 2006 so se iz zgradbe odselili vsi stalni stanovalci, nato pa je zgradba postala zatočišče za brezdomce, narkomane in tujce. 

Žuravlev je tja začel zahajati, saj se je po ulici razširila beseda, da je zgradba zapuščena in tako lahko nudi streho tistim, ki je nimajo: »Takrat je to bila propadla stavba. Tisti, ki smo tam živeli, se med seboj nismo poznali, nismo bili kot skupnost,« razlaga in pove, da je moral paziti svoje na svoje stvari, saj »če živiš med odvisniki, se dogaja veliko kraj«.

V Kolizeju je živel praktično do rušenja, nekaj časa pa mu je družbo delal najboljši prijatelj, o katerem razkrije žalostno zgodbo.

»En večer sva se zadela in šla spat. Potegnil je isto kot jaz – pol črtice. Ponoči je psica začela lajati, pa sem se zbudil in ugotovil, da prijatelj ne diha. Bilo je že prepozno,« pripoveduje.

Mnogo znancev je umrlo na cesti, se spominja, iz danes na jutri. »To je grozen občutek,« pristavi.

Pomagali so mu Kralji ulice

Po tavanju na ulicah in težkem življenju, se je priključil Kraljem ulice, kjer so ga sprejeli zelo lepo. Z njimi zdaj sodeluje že vrsto let. 

Kralji ulice so mu pomagali najti najemniško stanovanje, ki si ga sicer deli še z drugimi, a opiše, da je čisto in prijetno.

»Sedaj sem zadovoljen. Imam vse, kar potrebujem, vse štima,« pravi danes.

Komentarji (0)

Log in or register to post comments

Starejše novice