Dogajanje ob koncu pokalnega finala je močno razburilo mariborski tabor. Odločitev sodnika Bojana Mertika je poskrbela, da je Marko Šuler na novinarski konferenci povedal vse, kar mu je ležalo na duši.
Deževni pokalni finale je v Celju pripadel nogometašem Olimpije, ki so se tako dokopali do dvojne krone.
V knežjem mestu je po dveh zadetkih rezervistov v polurnem podaljšku - Olimpijo je v prvem v vodstvo popeljal Justas Lasickas, s prvim dotikom žoge pa je izenačil Nemanja Mitrović - dišalo po strelih z bele točke, nato pa se je zgodila 123. minuta.
V kazenskem prostoru sta se borila Ignacio Guerrico in Admir Bristrić, se oba znašla na tleh, sodnik Bojan Mertik pa se je po dolgem ogledovanju VAR posnetka odločil za kazenski udarec. V 130. minuti ga je izkoristil Timi Max Elšnik in zmaji so se veselili pokalne krone.
Če je bilo v taboru Olimpije veselo, pa se Mariborčani - ob koncu rednega dela tekme so imeli priložnost za zmago, a jo je Marko Tolić zapravil s »panenko« - niso mogli sprijazniti z odločitvijo delivca pravice iz Odrancev. Mertik je za nameček pokazal še malo morje kartonov.
Šuler z dolgim monologom
Damir Krznar je po tekmi Olimpiji čestital za zmago in v gosposkem slogu dodal, da bi si tudi njegovi fantje zaslužili lovoriko, to pa je bilo tudi vse, kar je strateg Maribora povedal na novinarski konferenci. Precej bolj gostobeden je bil športni direktor Marko Šuler:
»Dogajajo se stvari, mimo katerih ne moreš. Vidim stvari, ki jih nisem v 15 letih svoje kariere. Gledaš VAR posnetek pet minut, se nekaj odločiš, potem pa po minuti spremeniš odločitev. Udarec in samo rumeni karton, tega še nisem videl. Toliko je bilo takšnih odločitev v tem času, trpimo pa samo eni.
Ne mislim na Maribor, ampak na slovenski nogomet. Mi od tega živimo, gospod ob meni od tega živi, igralci Olimpije od tega živijo. Nekdo pa lahko počne, kar želi. Vemo, kakšne kazni bomo dobili, vendar so kazni samo z ene strani.
To, kar smo gledali danes, je odraz in realnost slovenskega nogometa, ki ga želimo dvigniti in se približati Evropi. Oprostite, nimam se za ne vem kaj, vem pa, kaj delam. Pripeljal sem Josipa Iličića v slovenski nogomet. Damirja Krznarja iz zagrebškega Dinama. Sram me je, kam sem ju pripeljal.
Kaj to predstavlja? O čem govorimo? Kaj gledamo po koncu tekme? Je to nogomet? Ni se zgodilo prvič, dogaja se že dolgo časa, se samo NK Maribor. Živim za nogomet, dajemo življenje zanj, otroci nas čakajo. Zakaj? Da lahko nekdo dela, kar hoče? Brez posledic.
Kdaj bo kdo prevzel odgovornost, kdaj bomo kaj naredili? Kaj povedati igralcem po takšni tekmi? Če je to čudno samo meni, potem lahko grem jutri, pa mislim, da mi ni. Smo tiho, ampak jaz ne bom! Dobro me poznate, z večino od vas sodelujemo že dolgo časa, skupaj smo ustvarili lepe zgodbe.
Zdaj ustvarjamo drugo zgodbo. Mislim, da je čas, da se nekaj naredi tudi glede tega. Ne vem kako, bo pa nekdo moral prevzeti odgovornost tudi za to. Ker to, kam gre slovenski nogometni, zagotovo ni prava pot.
Namesto, da govorimo o drugih stvareh, damo kapo dol nasprotniku, se že celotno sezono pogovarjamo o drugih stvareh. Danes je le krona vsega, posledica tega, kar gledamo že celo leto, ni moglo iti drugače.
Dva tedna nazaj sem lahko napovedal, kdo bo delegiran in bo sodil Mariboru. To ni slučaj, sem nor? Sem vedeževalec, da vidim stvari vnaprej? Ne vem, če je to normalno? Danes smo spet videli, da je to napačno in ne gremo v pravo smer. To kaže tudi Evropa.
Na vsaki tekmi poslušam, čemu je to podobno? Ne vem. Na koncu posledice nosimo zgolj eni, tisti, ki od tega živimo. Tisti, ki se vsak dan odrekamo, smo po deset ur na igrišču, vse vikende, brez dopustov. Zato, da nekdo brez posledic dela, kar hoče.
Veste, da sem iskren in samokritičen, lahko popravim stvari, ki se tičejo mene. Tega, kar sem gledal danes, oprostite... videl sem nekaj nogometa, pa tega v svoji karieri še nisem doživel,« je v umirjenem tonu, a vseeno vidno vznemirjen povedal Šuler.
Trpi slovenski nogomet
Šuler se pri tem ni zaustavil, v nadaljevanju je dodal, da ga je sram, kam je pripeljal Josipa Iličića in Damirja Krznarja, ter opozoril na odnos sodnikov, ki kartone delijo za vsako izrečeno besedo:
»Iskreno, kaj se lahko naredi? Opozarjamo, se borimo, pa smo spet tiho, pa se to dogaja že nekaj časa. Na takšen način bo samo še huje, s tem ne delamo usluge nobenemu. Javnost to gleda, spremlja nas ves svet. Kako?
Sram me je. Sram me je, kam sem pripeljal Josipa Iličića. Postavljal sem se na glavo, ne veste, kaj sem delal, otroci me mesec dni niso videli doma. Metal sem se na glavo, zato, da se potem nekdo izživlja nad njim? Zakaj to delamo? Tega ne potrebujem, Josip tudi ne, predvsem pa Damir ne.
Ne opozarja samo Maribor, ampak za nas veljajo drugačna merila. Opozarja devet, deset ekip v slovenski ligi. Nismo edini. Ni pošteno do ekipe, ki bo tukaj sedela za nami. Ker jim bo to skazilo slavje. Nekdo bi moral odgovarjati, kako, ne vem.
Petnajst let sem ponosno nosil dres slovenske reprezentance in ga predstavljal, zato da se danes vrnem, skušam nekaj narediti za slovenski nogomet, ne delam samo za Maribor. Na tak način … Ne vem.
Po tem, kar sem videl danes, pa sem v karieri nekaj dal skozi in skušam biti nevtralen, pogledati z druge perspektive. Pa gledaš posnetek in sem še bolj nor. To ni normalno! Žal mi je zaradi teh ljudi, fantov, ki bi radi šli naprej, se odrekajo in se trudijo. Kaj naj jim povem, kaj naj ga učim?
Nikomur ne smeš povedati nič. Pa sem imel nasproti sebe ljudi z večjim ugledom in imenom, pa so name gledali kot na človeka. Tukaj pa se počutim, kot da smo na različni ravni. Zakaj, s čim smo to naredili? Ne vem. Tukaj se sploh ne smeš več pogovarjati z nikomer, nikogar ne smeš nič vprašati.
Prejel smo toliko kartonov, ne vem … Najbolje med nami poznam to osebo poleg (op.p. Damirja Krznarja) Bolj mirne in spoštljive osebe ne poznam, pa je prejel že več kartonov, kot sem jih kot igralec. Meni tukaj nekaj ne ‘štima’.
Na koncu pa trpi samo slovenski nogomet, ki ga mi predstavljamo. Ne samo jaz, klubi, igralci, funkcionarji, tudi nekdo drug. Ne vem, čigava je odgovornost. Kam gre nogomet? Lahko gremo do določene ravni, naprej od tam pa smo žal brez moči.«
Se strinjate s povedanim?
