Marjan Dora je tokrat v studiu TV IDEA gostil Roberta Kuzmiča, prvega moža novopečenega vladarja slovenskih zelenic Nogometne šole Mura.

Predsednik Mure Robert Kuzmič se je pred mikrofonom Marjana Dore z veseljem spominjal mladostniških dni.

Od začetkov nogometa v rodnih Vidoncih do guljenja srednješolskih klopi pod budnim očesom mladega razrednika, sedaj ravnatelja murskosoboške gimnazije Romana Činča.

»To so bili lepi časi, bili smo lušten razred. Mi smo bili Gorički, vsak dan smo se z avtobusom vozili v mesto. Veliko smo se družili. Imeli smo srečo, da smo imeli dobrega, mladega razrednika, ki je razumel tudi kakšno neumnost, ki smo jo ušpičili,« se spominja.

Iz Rusije z ljubeznijo

Služba je Kuzmiča ponesla v daljno Moskvo, ravno takrat, ko se mu je rodila hčerka. Pol leta po njegovem odhodu, se mu je v Rusiji pridružila še družina.

Selitev mu ni predstavljala večjih težav, saj je bil že kot študent v Ljubljani navajen biti od doma. 

 »Prvo leto je bilo res težko, še posebej zaradi jezika. Vendar se prilagodiš. Ko se enkrat navadiš in se navežeš na okolico, smo kot družina, tako poslovno in zasebno našli svoj mir in prijatelje. Z ženo sva se prej pogovarjala o tem, ko se enkrat odločiš ni težav,« pojasnjuje.

Strast do nogometa

Zanimivo je, da Kuzmičevi rodni Vidonci v njegovi mladosti niso premogli nogometnega igrišča. S prijatelji je žogobrc igral, kjer so to okoliščine pač dopuščale: v gozdu, na travnikih ali kar na avtobusni postaji.

V srednješolskih letih so se s prijatelji odločili, da kupijo zemljo, na kateri danes stoji športni center. Že takrat je njegovo srce bilo za nogometni klub iz Murske Sobote.

Čeprav za nogomet včasih pravijo, da je prepleten z 'mafijskimi posli', Kuzmič pravi, da je najpomembnejša nepomembna stvar na svetu veliko več od tega, kar vsakodnevno spremljamo na malih ekranih.

»To je šport številka ena, mi spremljamo samo vrhunski nogomet, ampak je bistveno več od tega. Ni države, občine ali vasi, kjer se ne bi nogomet igral vsaj za rekreacijo. Povezuje največ ljudi na zemeljski obli. Ravno včeraj sem gledal grozno dogajanje na tekmi Danska - Finska. Kar so za nogometaša (Christian Eriksen, op. a.) storili soigralci in publika, je možno samo v nogometu,« je jasen Kuzmič.

Posnetek dogajanja na tekmi Danska - Finska.

In neverjetna gesta navijačev Finske in Danske.

Samo naša Mura iz Murske

Že v Rusiji je Kuzmič spremljal nogometno dogajanje v Sloveniji. Na finalu lige prvakov v Berlinu je 'padla diskusija' o tem, kako je Slovenija krasna odskočna deska in možnost za relativno poceni igro v evropskih tekmovanjih, glede na denar, ki se obrača v nogometu na tisti najvišji ravni.

Ko je v Moskvi leta 2012 Kuzmič spremljal zadnjo evropsko avanturo Mure pred njegovim prevzemom, je dobil idejo, da bi tudi sam sodeloval v zgodbi nogometnega kluba, odločitev za ponovni zagon nogometa v Prekmurju pa je padla, ko je soboški klub ponovno padel v nižjeligaško tekmovanje. 

Od vrtoglavih dolgov do prve lige

Na začetku kapitala skoraj ni bilo, Kuzmič z ekipo je v klub vlagal celo svoj denar: »Prvi dve leti smo se v glavnem ukvarjali s stabilizacijo.«

Po preboju iz dolgov, se je po dveh letih začela odvijati tudi športna plat zgodbe, ki je letos doživela vrhunec. Kot največji uspeh si Kuzmič šteje dogovor s sedanjim trenerjem črno-belih Antejem Šimundžo. Z ekipo, sestavljeno iz 'odpadnikov', ki so si v Murski Soboti ponovno oživeli kariere je sledil velik skok. Iz tretje v drugo in nato še v prvo ligo.

»V njegovo delo se ne mešam, določene stvari se dogovarjamo, a on je strokovnjak,« je jasen Kuzmič.

Temelj in strategija Nogometne šole Mura je igra čim več domačinov in najboljši možni kader grajen na prekmurskem talentu.

Šampioni prekmurski

Presenetljiv, a zaslužen naslov prvaka je osrečil celotno regijo. Po zmagi nad Domžalami se je od srca odvalil prvi kamen, Evropa je bila naša.

Maksimalen trud in sproščenost doseženega cilja pred sezono, pa je nagradil prvi, tri desetletja srčno pričakovan naslov prvakov prve slovenske nogometne lige.

»Po nenačrtovanem porazu v pokalu smo se osredotočili le še na prvenstvo. V slačilnici ni bilo nobenega, ki v Mariboru ne bi pričakoval zmage. V začetku so se malo tresla kolena, a fantje so si srčno želeli zmago in jo tudi dobili,« dodaja.

Tudi nad publiko je Kuzmič bil navdušen. Največje rajanje v zgodovini prekmurskega športa, pa čeprav v času epidemije: »Popolnoma sem za to, da se ukrepi maksimalno upoštevajo, a tu smo morali zatisniti oči, kar bo bo.«

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice