Tenorist Martin Sušnik je že od leta 2012 operni solist v SNG Maribor, ko je debitiral z vlogo Romualda v Črnih maskah Marija Kogoja, kasneje pa na istem odru nastopil še kot Camille de Rosillon v Lehárjevi opereti Vesela vdova in kot Nemorino v Donizetti
Martin Sušnik se je rodil v Avstraliji slovenskima staršema, ki sta iz takratne Jugoslavije skupaj z njegovima starejšima bratoma odpotovala s trebuhom za kruhom. Nato so se, ko je štel sedem let, zaradi velikega domotožja matere vrnili v Ljubljano. Ljubljanski tenorist na odru mariborske opere je več kot le zanimivo naključje, pri katerem Štajerci takoj zastrižemo z ušesi. Vendar pa zgodba Martina Sušnika ponuja mnogo več kot le rivalstvo med mestoma.
Kljub dosedanji uspešni operni karieri, se njegovo življenje do poznih najstniških let sploh ni vrtelo okoli opere oziroma solo petja. S slednjim se je profesionalno začel ukvarjati šele v četrtem letniku pedagoške fakultete, ki je prav zaradi ljubezni do petja ni končal.
Željo po nastopanju je sicer imel že od otroštva, ko je prepeval v različnih pevskih zborih in glasbeno udejstvovanje prenesel še v srednjo šolo, ko se je začel učiti klavir. Vendar vso to glasbeno navdušenje še zdaleč ni kazalo, da bo nekoč operni solist.
»Na nižjo glasbeno šolo petja sem začel hoditi šele po končani srednji šoli, ko sem bil star 20 ali 21 let,« prve resne korake ukvarjanja s petjem opiše Sušnik.
Kazen usmerila poklicno kariero
»Ne spomnim se točno, v katerem letniku srednje šole sem želel Novo leto preživeti skupaj s prijatelji, ampak ker v šoli nisem bil med najbolj pridnimi, sem moral za kazen ostati doma in s starši večer preživeti v ljubljanski operi,« se svojih prvih resnih stikov z opero spominja Sušnik. Sicer pa prizna, da je že od nekdaj imel rad klasično glasbo in da ga druge zvrsti niso nikoli toliko pritegnile kot recimo njegove vrstnike.
»V tem sem bil vedno drugačen od drugih, čeprav je navdušenje nad opero prišlo veliko kasneje, ko se je petja začel učiti moj brat. Takrat je začela v meni tleti ljubezen do solo petja in opere,« misli strne Sušnik. Dokončna odločitev o njegovi karieri pa je padla po pogovoru s takratno profesorico petja Barbaro Nagode.
»Povedala mi je, da me je pripeljala do točke, ko se moram odločiti ali bom petje še naprej jemal zgolj kot hobi ali pa želim napredovati in se s petjem pričnem ukvarjati profesionalno,« se karierne prelomnice živo spominja še danes.
Diplomiral z odliko
Preden se je Sušnik na pobudo profesorice Nagode vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani je obiskoval Pedagoško fakulteto v Ljubljani, kjer pa smeri razredni pouk zaradi prevelike želje po petju, nikdar ni končal. Sicer je nekaj časa deloval v pedagoškem poklicu, ko je skrbel za otroke v šolah v naravi, vendar hitro ugotovil, da v tem ne vidi svoje prihodnosti. »Če sem iskren, takrat pravzaprav nisem točno vedel, kaj bi s svojim življenjem oziroma kaj bi sploh rad v življenju počel,« adolescentne težave opiše Sušnik. »Je pa res, da je nekje v ozadju že od nekdaj v meni tlela želja po ukvarjanju z glasbo,« še doda.
Morda se je prav zaradi tega, kljub že ustvarjeni družini, odločil za študij solo petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Pije Brodnik, ki ga je zaključil z odliko. Pravzaprav je na akademiji diplomiral iz akademske in pedagoške smeri, kar mu daje naziva akademskega glasbenika in profesorja solo petja.
Profesionalna kariera
Tenorist mariborske opere je uspešno sodeloval na različnih tekmovanjih doma in v tujini, kjer je osvojil več zlatih priznanj. Za svoje dosežke je v času študija prejel študentsko Prešernovo nagrado in svečano listino za izredne študijske dosežke Univerze v Ljubljani. Na koncertih, tako doma kot v tujini, večkrat nastopa z različnimi zbori, s komornimi zasedbami in z orkestri. Udejstvuje se predvsem na opernih odrih, prav tako pa se posveča tudi petju oratorijev, maš in samospevov. Gostoval je na različnih evropskih koncertnih odrih, prav tako pa tudi v Operi Royal v Versaillesu, Operi Comique v Parizu, Operi HNK Zagreb ter v SNG Opera in balet Ljubljana.
Na odru Opere SNG Maribor je januarja 2012 debitiral z vlogo Romualda v Črnih maskah Marija Kogoja, kasneje pa na istem odru nastopil še kot Camille de Rosillon v Lehárjevi opereti Vesela vdova in kot Nemorino v Donizettijevem Ljubezenskem napoju.
V sezoni 2012/2013 pa je v Mariboru debitiral kot vojvoda Mantovski v operi Rigoletto. Do danes je v SNG Maribor nanizal že 18 različnih solističnih vlog in praktično nikdar razočaral.
Kritike sestavni del oderskega poklica
»Če bi rekel, da se me kritika ne dotakne, bi lagal, vendar to ne pomeni, da je nisem sposoben sprejeti. Je pa nekako človeško, da te negativna kritika prizadane, vendar če gre za konstruktivno, se moram iz tega nekaj naučiti. To je del mojega poklica. Žal pa imamo v Sloveniji drugo težavo, ko marsikateri kritik v svojih kritikah izraža nek svoj gnev in nezadovoljstvo nad življenjem, ki s kritiko opere nima nikakršne povezave. Kritik mora s strokovnimi izrazi povedati, kaj je bilo narobe ne pa da kar pavšalno obsodi, da je bilo slabo,« razočarano razloži Sušnik.
Ob tem še pove, da se je velikokrat zgodilo, da so svetovne uspešnice iz tujine v Sloveniji pod istim režiserjem z istimi kostumi in scenografijo, doživele zgolj negativne kritike, kar je pravzaprav nedopustno.
Dobro sodelovanje z režiserjem je ključnega pomena
Sušnik pove, da z režiserji in njihovimi pregovornimi kapricami do zdaj še ni imel težav. »Če režiser od mene nekaj zahteva in mi zna to tudi smiselno argumentirati, nimam razloga, da ga ne bi ubogal,« pove. »Sicer ima operni poklic oziroma petje neke svoje meje, saj na odru izkoriščamo akustiko prostora, zato v nekih fizično neprijetnih pozah težko pojemo, kar pa operni režiserji dobro vedo, zato med arijami od nas ne zahtevajo vratolomnih akrobacij in petja sebi v brk,« plastično razloži postavljanje opere na ode.
Pove še, da se kljub vsemu kdaj, zaradi dramaturške zgradbe zgodi, neprijetna poza petja, vendar nikoli ne gre za nekaj dolgotrajnega, saj bi to lahko uničilo predstavo, kar pa ni v interesu nikogar. »Tudi slekel bi se na odru, če bi za to obstajali resnično tehtni dramaturški razlogi, sicer pa v takšnem početju ne vidim neke dodane vrednosti. Se mi je namreč to že enkrat zgodilo, da je režiser od mene zahteval, da se sredi arije slečem do golega, vendar mi tega ni znal dovolj dobro argumentirati in sem zato dejanje zavrnil. Predstava je kljub temu odlično uspela,« z nasmehom zaključi temo.
Mladim potrebno približati opero
Martin priznava, da opera med mladimi še vedno uživa status nezanimivega, petičnega in dolgočasnega, čeprav temu že dolgo ni več tako. »Če bi mladi več obiskovali gledališče in opero bi videli, da se stvari kljub vsemu spreminjajo. Klasike bodo sicer še zmeraj ostale več ali manj podobne izvirniku, vendar v opernem repertoarju obstajajo predstave, ki se jih da modernizirati in povsem prilagoditi današnji mladini,« nagovori mladino in režiserje.
»Morda nekatere stvari zaradi zapletenosti zgodbe niso primerne za tiste najmlajše, čeprav se tukaj vedno spomnim Puccinijeve predstave Gianni Schicchi, ki je bila naravnost genialna predstava. Gre za komično predstavo o človeškem pohlepu, kjer na koncu zmaga ljubezen in traja zgolj eno uro. Gre torej za aktualno temo, kar dokazuje, da tudi opera, tako kot drama, publiki oziroma družbi nastavlja ogledalo,« premišljeno zaključi Sušnik in doda, da so takšne predstave idealne za šolsko mladino, da spozna opero, kateri ne rabi skoncentrirano slediti tri ure.
Pove tudi, da v drami igralci situacijo odigrajo na podlagi mimike in drugih gest, operni solisti pa atmosfero ustvarjajo s svojim glasom katerega spremlja klasična glasba, zato si poklica v grobem sploh nista tako različna, kot je morda v javnosti prikazano.
Življenjski slog je podrejen poklicu
Sušnik pove, da ima operni poklic zaradi svoje specifičnosti kar nekaj omejitev, ki so vezane na privatno življenje: »Ko se pripravljam na kak koncert že nekaj dni pred tem pazim na prehrano in vnos tekočine, saj so glasilke zelo občutljiv organ. Predvsem je pomembno, da zvečer pred spanjem ne zaužijem prevelike količine hrane, ki bi čez noč povzročila prekomerno izločanje želodčne kisline in tako ogrozila glasilke. Refluks je namreč pogost pojav opernih pevcev, zato je potreba velika mera pazljivosti, ki pa naj še vedno ostaja v mejah normale.«
»Tudi cigaret in gaziranih pijač bi se lahko poslužili, če s tem ne bi pretiravali,« hudomušno zaključi. Pove še, da je glas potrebno vzdrževati cel čas, vendar kljub temu pod tušem in na počitnicah nikdar ne poje. »Če me takoj po dopustu čaka resnično zahtevna vloga, potem si vzamem zraven note in stare posnetke opere, da jo zgolj poslušam, drugače pa sem zagovornik tega, da se moraš znati v življenju tudi popolnoma odklopiti in živeti le tisti trenutek, brez obremenjevanja s preteklostjo ali prihodnostjo,« opiše svojo življenjsko filozofijo v grobem.
Ljubljančan v Mariborski operi
»Hja, veliko ljudi me sprašuje zakaj. Sploh zaradi večnega rivalstva med mestoma tako na gospodarskem kot športnem področju. Pravzaprav imam na to enostaven odgovor ... Zato, ker se v Mariboru super počutim. Ansambel je super, umetniški direktorji, s katerimi sem do zdaj sodeloval zelo lepo skrbijo zame in izbirajo repertoar, ki je meni ustrezen, ker vseh stvari človek pač ne more peti. Celotna ekipa gledališča se zelo trudi, da ustreže večini, kar je čutiti tako na odru kot med delovnim procesom nastajanja predstave,« zadovoljno opiše stanovsko situacijo.
Na koncu doda, da pri opernih vlogah nima posebnih preferenc, saj ga vloga pritegne zaradi večih dejavnikov: »Recimo vloga Tamina v Mozartovi čarobni piščali sploh nima nekega velikega tonskega razpona, me je pa navdušila zaradi karakterja vloge, nasprotna pa je vloga Alfreda pri Traviati, ki me je navdušila predvsem zaradi razpona glasu in seveda tudi zaradi dramaturškega ozadja neuslišane ljubezni.« Po njegovih besedah bo prav vloga Alfreda v prihajajoči Traviati, ki bo na trgu Leona Štuklja otvorila letošnji Festival Lent, njegova najbolj plemenita vloga do zdaj:
»Gre za opero, ki je navečkrat izvajana po celem svetu, zato se te vloge še posebej veselim in ne čudi, da sem vanjo vložil tudi veliko dela in truda.«
