To je nekdanji policist, ki si zasluži, da ga spozna vsa Slovenija. S svojim nesebičnim dejanjem je namreč rešil življenje komaj mesec dni stari dojenčici.
Boris Muhič iz Murske Sobote je nekdanji policist, ki je dolga leta služboval na Policijski postaji v Lendavi, delal pa je tudi na Policijski postaji Murska Sobota. Že dve leti je v pokoju. Pred dnevi je prijatelju v sosednji Avstriji, natančneje v Bad Gleichenbergu, pomagal pri sestavljanju kuhinje, ko so njuno delo zmotili kriki od zunaj. Boris svojo junaško zgodbo začne tako:
»Med prijetnim delom, pride dogodek, ki ga v življenju nikoli ne bom pozabil ...
V poznih popoldanskih urah zaslišim kričanje ... Misleč, otroci se igrajo zunaj. Le nekaj trenutkov kasneje zaslišim kričanje, jokanje, cviljenje ženske osebe in klice: Help, help, help! V prepričanju, da se pretepajo sem stopil ven. Do naju s prijateljem sta divjali dve mladi ženski in histerično in v paniki kričita: Help, doktor, help! Šele takrat sem opazil, da ena izmed njiju drži v naročju dojenčka in z mimiko telesa pokaže, da otrok ne diha. Preko prijateljice sva poklicala reševalno vozilo. Ženski pa nekako poskušal dopovedati, naj se umirita, saj to ni dobro za dojenčka.
Otrok je postajal zelen ... Moder ... In na koncu prav črne barve. Težki so bili trenutki čakanja zdravnika, saj otrok ni kazal znakov življenja. Čeprav se nismo jezikovno razumeli, saj sta bili mladi dami iz Egipta, smo se, še sam ne vem, kako, uspeli pogovoriti. Da je otrok - punčka - stara en mesec, da jo je mamica dojila, ko je naenkrat nehala dihati.
Panika, strah, živčnost se je stopnjevala iz trenutka v trenutek. Sorodnica dojenčka, ki ga je držala histerično ni več zdržala, prav tako še bolj ne njena mama. Ko je nenadoma dojenčka dala v moje naročje. Prva misel je bila, punčka ne boš umrla v mojem naročju.
Punčko sem dvignil za noge v zrak in jo začel narahlo udarjati po hrbtu, ko je čez kako minuto dojenček le pogledal, se nasmeškal in njena črna barva je postajala vse svetlejša. Prst sem dal med njene majhne rokice in začutil, da me je objela za prst.
To so bili trenutki sreče, ki je ne bom nikoli pozabil. Punčko sem dal nazaj ženski, ki mi jo je predala in ji rekel, da je sedaj veliko boljše.
Prišla je zdravnica ... Odpeljali so se v bolnišnico ... A upam, da je z njo vse ok.
Veselim se ponovnega srečanja s punčko in ji želim vse dobroooo!
Tako je Boris s svojo nesebično pomočjo rešil življenje komaj mesec dni stari dojenčici, o njegovem junaškem dejanju pa v teh dneh govori vsa Slovenija.
