Obiskali smo Hišo vin Kokol, katere lastnik bil s strani bralcev Mariborinfo izbran za Naj vinarja v Mariboru in okolici.
Vinogradniki se vedno radi pohvalijo s svojim grozdjem. Svoje pridelke gojijo s strastjo in željo po temu, da bi ustvarili nekaj dobrega zase in za druge. Mnogi ga opisujejo kot delo, ki ni zgolj pridelava grozdja, temveč tradicionalna dejavnost, s katero se vinarji povežejo z naravo.
Za kakovostno pridelavo vina je potrebnega veliko znanja in izkušenj, zato dobrega vina ne smemo jemati za samoumevnega.
Kdo v Mariboru in okolici je najbolj predan svojemu delu in dostavlja najboljšo žlahtno kapljico? Bralce smo vas povprašali in izbrali ste – največ glasov je prejela Hiša vin Kokol iz Spodnjega Dupleka.
Po podeželski cesti smo se pripeljali do ljubkega posestva, za katerim se razprostirajo trije hektarji vinograda. Kaj je skrivnost kvalitetnega vinogradništva?
Družinska tradicija
Kot nam je povedal lastnik Emilijan Kokol, gre, tako kot v nemalo primerih, za družinsko tradicijo.
»Naše korenine v vinarstvu segajo več kot 40 let nazaj, ko je moj oče zasadil prvo trto. Po očetovi bolezni sem leta 2010 Hišo vin Kokol prevzel jaz,« pojasnjuje.
Danes je njegovo poslanstvo širše usmerjeno, med drugim je posestvo tudi turistična kmetija, kar pomeni, da gostom nudijo še degustacije in oglede. V prihodnosti si Emilijan in njegova žena želita turistično ponudbo še razširiti, saj je sodelovanje na raznih sejmih in vodenje ogledov odlična priložnost za predstavitev svojih izdelkov.
Zadnjih šest let se na posestvu ukvarjajo tudi s pridelavo olja grozdnih pešk, bučnega in sončničnega olja, v vseh treh primerih pa se poslužujejo tehnike hladnega stiskanja.
V ponudbi najdemo še ostale izdelke, kot so bučna semena, jabolčni čips, moko in še kaj. To pridelavo brez odpadkov je prepoznala tudi Evropska komisija, ko je bila Hiša vin Kokol na natečaju Rural Inspirational Awards 2020 v kategoriji krožnega gospodarstva uvrščena med pet finalistov.
Kakšen je dober vinar?
Vinogradništvo pa predvsem v zadnjih letih ni zgolj poznavanje zakonitosti narave, temveč igrajo veliko vlogo tudi družbene spremembe:
»Dober vinar mora biti prilagodljiv trgu. Imeti mora širšo ponudbo vin – zadnje čase je recimo popularno suho in macerirano vino,« je povedal Emilijan in dodal, da je najpomembneje, da delaš s srcem in z dušo: »V tem, da bi delal nekaj samo za voljo boljše prodaje, se ne vidim.«
Iz tega razloga v ponudbi Hiše vin Kokol v ponudbi ne bomo našli penin, saj jih Emilijan preprosto ne obožuje in jih ne želi proizvajati le zaradi trženja. Pri tem izpostavlja tudi, da smo Slovenci manj zahtevni potrošniki: »V Sloveniji so bolj popularna lahka in pitna vina, ki pridejo v poštev za zabave, medtem ko tujci pogosto iščejo nekaj posebnega in nevsakdanjega.«
Narava ima pri uspehu pridelka veliko vlogo
Letošnje leto je bilo tudi za vinogradnike zelo zahtevno – soočali so se s hudimi padavinami in plazovi, ki so terjale svoj davek pri pridelku. Emilijan je ob trku na leseno mizo povedal, da je z izdelkom kljub vsem težavam zadovoljen.
»Tudi naš vinograd je doletel plaz, ki smo ga poskusili kar se da hitro urediti, saj bi čakanje na pomoč države ali krajevne skupnosti trajalo predolgo. Skrb za vinograd in redni pregledi so bili letos še posebej pomembni,« je povedal.
»Največ dela je zagotovo v vinogradu – tam smo odvisni predvsem od narave, glavni del pa je kletarjenje. Če nisi previden in vešč, lahko tam vse pokvariš,« je faze ovrednotil Emilijan ter priznal, da je na koncu pomembna tudi degustacija, ko lahko gostom z veseljem predstavi izdelek, za katerega se je trudil celo leto.
Slovenci premalo cenimo lokalne pridelke
Ob primerjavi s tujimi gosti Emilijan izpostavlja, da znajo tisti veliko bolj ceniti lokalno pridelana vina, medtem ko je Slovencem velikokrat cena previsoka: »Tako s strani potrošnikov kot s strani države je podpore lokalnim pridelovalcem premalo.
Lokalni izdelki so višje kvalitete, je pa zato nekoliko višja tudi cena,« pojasnjuje in dodaja, da ne želi napihovati cen, ampak zgolj priti iz meseca v mesec.
»Pozna se, da ljudje nimajo toliko denarja. Tako ne moremo prodajati po tržnih cenah, ampak, odkrito povedano, ravno toliko, da se pokrijemo. Tujci so navajeni višjih cen in se jim zdijo naše cene pogosto celo nizke,« je iskren.
