Obiskali smo enega izmed skritih biserov Maribora – zvonik stolne cerkve svetega Janeza Krstnika.
V 13. stoletju je bilo mariborsko mestno jedro obdano z obzidjem. Leta 1325 so tik ob župnijski cerkvi zgradili štiri etažni stolp za opazovanje okolice in vodenje mestne obrambe.
Slabih dvesto let kasneje so srednjo ladjo cerkve nadzidali in stolp povišali za eno etažo ter vanj namestili zvonove.
V na novo pozidanem delu je bilo urejeno tudi majhno stanovanje za požarnega čuvaja, ki je v tistem času veljal za podaljšano roko pehote gasilcev. Vse od leta 1933 je bilo večino časa zaprto za širšo javnost, sedaj pa smo vanj lahko pokukali tudi mi.
Na poti do vrha se boste morda malo zadihali
Pred prihodom sodobne tehnologije so bili požarni opazovalci ključni za zgodnje odkrivanje požarov, četudi mnogi danes ne vedo, da požarni opazovalec ni zgolj radovednež, ki opazuje požare, ampak oseba, ki je živela in delala visoko na stolpu.
Mimoidoče smo vprašali, ali vedo, kdo so bili požarni opazovalci. Antonija je dejala: »Ja, tu gori. Bili so, poznam.«
Boris pa je komentiral: »Ja, vem, da tu gori je nekje bilo. Na cerkvi. Čital sem, da so bili. Vem pa ne, ne.«
Vrata zvonika nam je odprla njegova skrbnica Tadeja Vajdič. Da bi bolje razumeli življenje požarnega opazovalca, smo se morali prebiti skozi 162 stopnic in doseči najvišjo točko znotraj zvonika.
»In prav tukaj zgoraj je bilo stanovanje požarnega opazovalca. To, kar vidimo danes, je pravzaprav muzejska zbirka, postavljena v leto 1933, ki prikazuje, kako in kaj so imeli na voljo tedanji požarni opazovalci,« je povedala Vajdič.
Slabo plačana služba
Prvi gasilski redi na osnovi običajev so bili v Mariboru izdani že v 18. stoletju. Gašenje požarov so vodili župani, ki so jim pomagale celotne soseske z obrtniki in njihovimi cehi. V obdobju od 14. do 18. stoletja je mesto prizadelo kar enajst večjih požarov.
Opazovalci so bili v tistem času ključna pomoč gasilcem. Z udarci na zvonove so prebivalce opozarjali in jim nakazovali smer nevarnosti.
»Že od samega srednjega veka bil Maribor, kot mesto zelo požarno izpostavljen. Večina gradnje je bila namreč lesena. Požarni opazovalci so zato služili kot neka podaljšana roka delovanja gasilske pehote,« je razlagala Vajdič.
Zapisi iz Pokrajinskega muzeja Maribor pričajo, da je bil požarni opazovalec bolj slabo plačan delavec. »Ni bila najbolje plačana služba, vendar je bila to služba z najboljšim razgledom,« je pripomnila Vajdič. Njihova soba je bila majhna in skromna.
Zadnja opazovalka je bila ženska
Največ podatkov o požarnih opazovalcih, ki so bivali v sobi na vrhu zvonika, imajo v Pokrajinskem muzeju Maribor. Znano je, da je bila zadnja čuvajka na stolpu ženska po imenu Antonia Weiss.
Ko je 1. septembra 1924 prevzela službo čuvajke na stolpu, je bila Antonija stara 43 let. Čeprav ni imela dovolj tehničnih znanj, naj bi jo odgovorni spoznali za najprimernejšo, saj je že kot mladostnica velikokrat pomagala svojemu tastu, od katerega je to službo tudi podedovala.
In kaj so požarni čuvaji pravzaprav počeli?
Čuvaji na zvoniku so opravljali ključno vlogo v mariborskem mestnem obrambnem sistemu. Njihova naloga je bila opozarjati prebivalce na morebitne nevarnosti s pomočjo udarcev na zvonove.
Alarmni znaki so se skozi leta spreminjali glede na lokacijo težav.
Na primer, štirikratni udarec na veliki zvon je označeval nevarnost v središču mesta, trije udarci proti tedanjemu graškemu predmestju, dva udarca proti Koroški in en udarec čezenj na magdalensko predmestje.
Poleg udarcev na zvonove so v smeri, kjer je bilo kaj narobe, na zunanji ploščadi zvonika izobesili zeleno zastavo in laterno, da so prebivalci vedeli, kje se nahaja nevarnost, tudi ponoči.
Slabo prepoznaven
Potem ko so leta 1933 mestne oblasti opazovalnico zaprle, je zvonik ostal nedostopen za širšo javnost in tudi slabo prepoznan. Večina ljudi, ki smo jih srečali v okolici stolne cerkve svetega Janeza Krstnika, si zvonika še ni ogledala.
A če bi vedeli, kako čudovit razgled na štajersko prestolnico se odpre na vrhu, potem, ko stopimo iz sobice na ozko teraso, bi si ga zagotovo že ogledali.
Odprtje zvonika je sezonske narave. Čez poletje si ga lahko ogledate ob petkih in sobotah med 10. in 13. uro ter med 16. in 19. uro.
Vstopnina je brezplačna, skrbniki pa bodo veseli vsakega prostovoljnega prispevka.
Če ga boste obiskali, pa na vrhu nikar ne pozabite pozvoniti na zvončku želja. Pravijo, da ima čarobno moč izpolniti želje tistih, ki vanj verjamejo.
