Generacija prvih maturantov Železniške prometne šole Maribor (foto: Almira Ćatović).
Prometna šola Maribor, ki praznuje 62 let izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti, je te dni gostila generacijo prvih maturantov takrat Železniške prometne šole Maribor.

Več kot 40 let je Prometna šola Maribor izobraževala kadre za potrebe železnic, ustanovitelj šole so bile dolga leta Slovenske železnice.

V naslednjih letih je šola večkrat spreminjala svoje ime in prenavljala programe, danes pa jo poznamo pod imenom Prometna šola Maribor. 

Nastanek Železniške prometne šole Maribor

Oddelek ljubljanske direkcije s sedežem v Mariboru je spadal pod Železniško prometno šolo Zemun, a ker je potreba po prometnikih naraščala, se je v Mariboru odprla šola, in sicer Železniška prometna šola Maribor v sklopu Železniškega šolskega centra v Ljubljani. 

Za vsako generacijo je bil na voljo en razred. In v prvi generaciji 1960/1961 je bilo 27 fantov. Devet od teh je ob letošnji obletnici obiskalo prometno šolo. 

Nekdanji učenci redno organizirajo srečanja (foto: Almira Ćatović).

Vsakoletna redna srečevanja

27 nekdanjih učencev redno organizira srečanja, prvo so imeli leta 1971, ko so praznovali 10-letnico, nato so se dobivali na vsakih pet let vse od leta 1950, ko so obeležili 50-letnico. Od takrat naprej pa se dobivajo vsako leto, seveda z izjemo lanskega, zaradi epidemije. 

Srečanja so potekala na različnih koncih Slovenije, v katerega so bili vključeni ogledi muzejev, naravnih znamenitosti in seveda povezave z železnico. Letošnji program je vključeval ogled centralne železniške postaje, obisk prometne šole in pogostitev v gostilni Anderlič. 

Obujanje spominov

Letošnjega srečanja se je udeležilo devet maturantov, in sicer so spomine obujali Ivan Herlič, Martin Mlakar, Vladimir Mohar, Ignacij Nadrah, Jakob Pungeršek, Karl Škubic, Josip Staraj, Lucijan Tomšič in Fabio Krbavčič
 

Vabila in fotografije srečanj (foto:Almira Ćatović).

»Frajerji smo bili« 

Spominjali so se, da so v tretjem letniku srednje šole sklenili delovno razmerje s Slovenskimi železnicami; dobili so delovne knjižice in pričela se je njihova delovna doba.

Plača pa je bila v višini 14.500 dinarjev, od tega so 7000 dinarjev dali za internat, ki je bil obveznega tipa, ostalo pa je bila njihova žepnina. 

»Ni bilo nobene srednje šole, ki bi imela 7000 dinarjev žepnine. Od tega smo lepo živeli, frajerji smo bili, po domače povedano,« je dejal Martin Mlakar, ki se je po končani šoli posvetil perutnini.

Življenje v internatu so opisali kot zabavno in ker so bivali skupaj samo fantje, so dejali, da so bili pravi magnet za zabave, plese in druženja.

A ker je bil internat zaprtega tipa, so morali paziti, da se ne zadržijo zunaj predolgo, saj če so prekoračili uro, jih je dežurni učitelj zabeležil, hkrati pa se jim je tudi kazensko odbilo od plače. 

»Mi smo živeli skupaj. Dve leti smo bili kot družina, ne samo, da smo bili sošolci,« se spominjajo (foto:Almira Ćatović).

Vsak na svojo stran

Dve leti so živeli skupaj, preden je vsak odšel svojo pot. »Mi smo živeli skupaj. Dve leti smo bili kot družina, ne samo, da smo bili sošolci,« je dejal Ivan Herlič, ki se je udeležil vseh srečanj in v posebni mapi hrani vabila, podpise in seveda fotografije srečanj. 

Po srednji šoli so se razkropili po vsej Sloveniji. Nekateri so nadaljevali izobraževanje, drugi so našli svojo pot v gradbeništvu, nekateri v komerciali, večina pa jih je ostala povezana s prometom in železnico. 

Generacija prvih maturantov Železniške prometne šole Maribor.

S spleta

Komentarji (5)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Neviden (nepreverjen)

Čez pet let bo pisalo generacija prvih cepljenih mutantov spet skupaj'žal samo dva.

TABORČAN (nepreverjen)

kaj je boljše
da se cepiš
ali
da se udeležiš parade ponosa

In reply to by Neviden (nepreverjen)

Zikollino (nepreverjen)

Ne vem
eno in drugo
je sranje

In reply to by TABORČAN (nepreverjen)

TABORČAN (nepreverjen)

ovi sigurno ne bodo prišli na parado ponosa

Starejše novice