V nedeljskih pogovorih je tokrat spregovoril pater Karel Gržan.
Marjan Dora je v oddaji Dora - nedeljski pogovori tokrat gostil patra Karla Gržana. Pogovor sta začela o povezanosti, o sožitju, o dobrem in slabem.
»Rojeni smo v svet dvojnosti, mi smo nenehno v razpetosti med dobro in hudo, med žlahtnostjo in med tistim, ko drugega obremenimo,« uvodoma pove Karel Gržan.
O tem, da smo raznolikih prepričanj, a si vendarle želimo harmonije, je slikovito povedal, da »potrebujemo zborovodje, ki so sposobni to večglasje uskladiti v harmonijo«.
Toda takšnega zborovodje vsaj za zdaj ni na vidiku.
»Ne vidim ga, ker smo preprosto v konceptu, da to, kar ni naše, je odvečno in moteče ter izključujoče. Tisti, ki želi biti ovrednoten, mora biti naš. Se mora podrediti,« pravi.
Ne iz razočaranja, temveč iz iskanja svojega jaza
V samostan ni odšel iz razočaranja, ni odšel zato, ker bi bila za to kriva oseba nežnejšega spola. To je zgolj klasična podoba.
»Iskal sem samega sebe. Svoj jaz. Pri ljudeh sem bil vedno sprejet pogojno. Najbolj pri tistih, ki so mi želeli samo dobro. Tisti so se prestrašili moje strani, ki samo dobro. Tako sem moral igrati za sprejetost, da sem bil ovrednoten. Na nek način pa sem bil zato na svoji razvojni poti velikokrat osamljen,« je povedal.
Bog duhovnega poklica ne povezuje s celibatom
Duhovništvo in celibat naj bi šla z roko v roki. Karel Gržan se s tem ne strinja.
»Bog očitno duhovnega poklica ne povezuje s celibaterskim. Če bi ga dejansko povezoval, potem bi bilo zelo enostavno. Potem tisti, ki vstopijo v duhovniški stan, recimo v rimokatoliški cerkvi, na področju spolnosti, ne bi čutili telesnosti, spolnosti. Ker pa temu ni tako, je to očiten znak, da Bog duhovnega poklica s celibaterskim ne povezuje,« predstavi zanimivo razmišljanje.
Na koncu bomo morali vsi stopiti pred šefa, kot Gržan poimenuje Boga.
»Verjamem, da bom na koncu stopil pred šefa, ki je pisan z veliko. Pred tem šefom so vsi ostali samo neznatni šefiči, ki bodo morali dati odgovor šefu. Pa je povsem vseeno, na kateri poziciji si,« je še povedal Gržan.
Tako kot vsi, je bil tudi sam krvav pod kožo. V osnovni šoli je zaradi simpatije začel pisati pesmi.
»Izboril sem si dežurstvo, ko je bila dežurna tudi moja simpatija. Ona je pisala pesmi in ker nisem vedel, kako se ji približati, sem ji rekel, da tudi sam pišem pesmi,« se spominja tistih dni.
V pogovoru sta se z Doro dotaknila še komun za moške in ženske, govora je bilo o knjigah za otroke in odrasle, hrematizmu ter o življenju puščavnika. Več pa v posnetku.
