Minevata dve leti od tragedije, v kateri sta ugasnili življenji dveh nogometašev Mariborove B ekipe. Eden od njiju je bil Damjan Marjanović, najboljši prijatelj zdajšnjega vezista Mure, Nika Lorbka.
Te dni mineva druga obletnica grozljive nesreče mariborskih nogometašev, ki je terjala dve življenji. Na kavo in pogovor povabili Nika Lorbka, ki se je včeraj s fotografijo na družabnih omrežjih poklonil svojemu prezgodaj preminulemu prijatelju in soigralcu.
Lorbek je bil še skupaj z dvema nogometašema Mure, Rokom Sirkom in Žanom Karničnikom, takrat član Mariborove B ekipe.
Bili so najboljši prijatelji
Nesreča je vse globoko zaznamovala. Poleg Damjana je bil v nesreči udeležen še Žiga Lipušček, ki pa jo je skorajda po čudežu odnesel brez hujših posledic.
»Z Damjanom in Žigo smo bili najboljši prijatelji, s slednjim sva seveda še vedno, slišiva se neprestano. Tisto leto smo bili tudi skupaj na morju, v času priprav smo bili ves čas skupaj. Moji starši so bili na morju, tako da sta tekom priprav stanovala pri meni,« uvodoma pove Lorbek.
Ravno zato nas je zanimalo, ali je bilo zgolj naključje, da poleg njiju v avtomobilu ni bilo njega, saj nam je pred tem dejal, da so se skoraj vsak dan skupaj odpeljali v Rogozo, kjer so imeli treninge.
»Ravno ta dan me je brat poklical in me vprašal, če greva skupaj na kosilo po treningu. Glede na to, da nisem vedel, kdaj bo končal s službo, sem fantom dejal, da bom zaradi fleksibilnosti na trening odšel s svojim avtomobilom. V nasprotnem primeru bi se peljal z njimi,« se spominja.
Ko se je zgodilo in so ga soigralci poklicali, mu sprva ni bilo jasno, kaj se dogaja.
»Spraševali so me, če sem v redu, seveda, sem mislil, da me zafrkavajo. Takrat še nisem vedel, da je prišlo do nesreče. Šele potem, ko so mi dejali, da se je zgodila nesreča, sem se zavedel resnosti situacije. Vedeli so, da smo se ponavadi vozili skupaj in so preverjali, če je z menoj vse okej,« pripoveduje.
Ne trenira le zase, vse skupaj ima večji pomen
Še v istem trenutku se je usedel v avtomobil, poklical starše in punco ter jih obvestil, da sam ni bil udeležen v nesreči. Se pa spominja mučnih trenutkov, ko niso vedeli, kdo vse je bil v avtomobilu.
»Vedeli smo, da je med štirimi Damjan, saj je bil avtomobil njegov, prav tako pa so takrat že javili, da jo je Žiga odnesel brez poškodb. Za Zorana in Ljubomira smo izvedeli kasneje. Zoran je žal izgubil bolj za življenje, spomnim pa se, kako mučno je bilo čakati, ko so se zdravniki borili za Ljubomirovo življenje,« spregovori s cmokom v grlu.
Pred dnevi, ko je Žiga zabil zadetek proti Olimpiji v prvem krogu prve slovenske nogometne lige, je pod dresom nosil majico z Damjanovim portretom. Tudi Lorbek jo je še nedolgo nazaj nosil pod dresom, pravi pa, da ga je ta nesreča zaznamovala in utrdila.
»Tudi sam sem dolgo časa igral z Damjanovo majico pod dresom. Je pa res, da te takšna stvar, v tem primeru nesreča, zaznamuje. Sam imam namreč občutek, kot da ne treniram le zase, ampak da treniram še za nekoga zraven sebe. Počutim se, kot da ima vse skupaj nek večji pomen. Vedno, ko mi je težko, razmišljam v tej smeri, kaj bi on dal, da bi bil na mojem mestu in to me v težkih trenutkih vleče naprej. Čeprav je šlo za grozljivo stvar, poskušam iz tega črpati moč,« nam zaupa.
Obiskali bodo Damjanove domače
Se pa spominja, da na začetku ni bilo lahko. Prve dni po nesreči niso trenirali, saj enostavno niso bili zmožni, pravi:
»Spomnim se prvega treninga po nesreči, jokal sem. To so trenutki v katerih se mi ni dalo trenirati, vse skupaj je bilo brez smisla. Spomnim se, da smo nato prvo prijateljsko tekmo odigrali proti Muri in to je bila edina tekma v mojem življenju, da moje misli niso bile na tekmi.«
Toda tako kot pri vseh stvareh v življenju, tudi v tem primeru čas celi rane. Kakšnega pol leta po nesreči se o tem niso bili zmožni pogovarjati, sedaj je zgodba drugačna. Z bivšimi soigralci tudi načrtujejo, da bi obiskali Damjanove domače.
»Z bratom od Damjana sem se nekajkrat pogovarjal, med drugim po tekmi s Krko, proti kateri smo se lani dvakrat pomerili. Z očetom sem prav tako govoril po tekmi v Novem mestu. Se pa menimo, da bi se s soigralci v kratkem odpravili k njim domov, da se usedemo in pogovorimo. Mislim, da je čas zdaj pravšnji,« še pristavi.
