Mamica devetletnega Marka s cerebralno paralizo, vzgojiteljica in nenehna borka za pravice svojega otroka s posebnimi potrebami - pravice, ki se dotikajo prav vsakega malega junaka, odrinjenega na rob.

Prve težave so se takrat še noseči Jasni Furman začele kazati skozi bolečine, ki so nastopile že v četrtem mesecu nosečnosti. O sami nosečnosti pravi, da je bila neprijetna tako fizično kot tudi psihično, saj je v tretjem mesecu izgubila službo, menjala je pa tudi ginekologa.

Ta je bil že takrat prezaseden in tako se njenih bolečin ni obravnavalo z zadostno mero skrbi, meni. 

Ob porodu je novorojenček Mark ostal brez kisika. Dojenček je tako utrpel poškodbe možganov, zaradi katerih je danes gibalno oviran

»Spomnim se, da sem možu, ko sva takrat sina pripeljala domov in ga previjala samo rekla, da naj prevzame otroka, odšla v kuhinjo in začela kričati in jokati. Doživela sem zlom. Travma in šok sta trajali tri leta. Šele po treh letih, sem imela občutek, da sem se spet 'spustila nazaj v telo' in se zaznala spet normalno. Do takrat sem delovala nagonsko v skrbi, negi za otroka,« je Jasna iskrena o trenutku, ko se je zavedla nove realnosti. 

V veliki meri ji pomaga tudi njena mama. Obe veliko pozornosti naklonita prehrani za Marka, saj mora biti hrana na videz sprejemljiva, Mark jo nato povoha in šele nato poskusi. Za Jasno in njeno mamo je prehrana vsak dan bojno polje.

Marku skušata nuditi vedno nove vonje in okuse, njemu ljubi pa se skozi čas tudi spreminjajo.

Markova najljubša igračka je plastična veriga, ki jo je dobil od fotografa (foto: osebni arhiv Jasne Furman)

Jasna in njen mož Damijan sta v vseh teh letih razvila tudi nekaj bolezenskih stanj, ki so vezana na pritiske in zahteven urnik, ki ga živijo kot družina.

Pravi, da jo je velikokrat kdo opomnil, da rabi tudi čas zase, spremembe in da takega tempa ne bo več dolgo zdržala. 

»Teh stavkov, starši otrok s posebnimi potrebami, enostavno ne moremo več slišati, prav alergični smo na njih in posledično na ljudi, ki bi morda lahko bili bolj prizanesljivi z dajanjem nasvetov nekomu, ki ima zelo drugačnega otroka in posledično zelo drugačno življenje,« pove Jasna.

Odpovedala se je opravljanju svojega poklica, služenju lastnega denarja in druženju s prijatelji. Ob poskusih novega zaposlovanja je hitro ugotovila, da delodajalci niso naklonjeni zaposlitvi nekoga, ki ima željo polovičnega delovnega časa zaradi otroka s posebnimi potrebami. 

Družinica je po vseh izzivih le še močnejša (foto: osebni arhiv Jasne Furman)

Odkar je ob rojstvu Marka doživela zlom, pa do njegovega tretjega leta je delovala nagonsko, postorila je vse, kar je lahko za svojega sina. Od njegovega tretjega pa do sedmega leta pa se je borila z izgorevanjem.

Njene želje pred Markom so bile preproste, harmonične. Želela je doštudirati, se zaposliti, imeti družino, s katero bi potovala, se družila, praznovala rojstne dneve in vse praznike.

Življenje pa jo je zapeljalo na drugo pot. Zaradi skrbi za Marka je morala iz sebe potegniti vse latentne sposobnosti, za katere ni niti vedela, da jih ima. 

Mamica Jasna in Mark (foto: Mariborinfo)

Zdaj sta z možem močnejša kot kadarkoli, ob rojstvu pa sta se soočala s težavami, ki jih je s sebom prinesla novonastala zmeda. Delitve del in nalog so se pomešale, Jasna se je odpovedala svoji zaposlitvi in zaslužku, posebno težavo so predstavljale tudi finance. 

»Ravno prejšnji teden sem v UKC Maribor čakala z Markom na očesni pregled, ko me je nagovoril oče punčke, ki je čakala na pregled, ker se je s sorojenko močno zaletela in je imela res hudo vijolično rdeče očesce in tudi otečeno. Zanimalo ga je, kakšen pregled ima, kakšno ima Mark diagnozo, kako sem se jaz s tem sprijaznila in kako napreduje. In to je tisti odziv človeka ob pogledu na Marka, na naju, ki ga toleriram in si mislim: 'O, poglej. Ima zdravo dete in ga zanima, kako zgleda Markovo in moje življenje in kako se s tem znajdemo kot družina.' Zaradi takšnih ljudi, imam upanje v ta svet,« pove Jasna o iskrenem zanimanju drugih ljudi. 

Poudarja, da je Maribor, kot mnoga mesta, premalo urejen na področju inkluzivnosti za gibalno ovirane. Tako se na dnevni ravni srečujejo z manjkom klančin, premajhnimi toaletnimi prostori in premalo parkirnimi mesti za invalide. 

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice