Mariborčan Peter Osterveršnik se z ležečim triciklom skoraj vsako leto odpravi na daljše potovanje.
Kolesarski navdušenec Peter Osterveršnik se skoraj vsako leto odpravi na pot z ležečim kolesom, njegova ljubezen do te vrste potovanja pa traja že devet let. Pred nekaj leti se je podal na pot od Maribora do Grčije, ki je trajala 28 dni, lani pa je bil na poti dva meseca. Njegova pot je potekala od Postojne do Lizbone, zgodbe s potovanj pa objavlja tudi na svoji spletni strani.
Pomemben je stik z ljudmi
»Pri potovanjih si zapomniš stik z ljudmi,« nam zaupa Mariborčan, ki pravi, da mu je za takšna potovanja ljubši jug, ker je tam tudi drugačen odnos ljudi. »Lani, ko sem šel na pot, nisem dobil, na primer v Italiji ali južni Franciji, niti enega povabila na pijačo ali kosilo, medtem pa v Grčiji, ne moreš mimo lokala, da te ne povabijo,« pripoveduje Osterveršnik.
Potuje izven turističnih krajev. Ljudje so po njegovem pripravljeni pomagati, ne glede na to, kje si. Vendar pa se v času, ki si ga vzamejo zate, pozna razlika med severnimi in južnimi državami. »Prijazni ljudje so vsepovsod. Kjerkoli boš vprašal za vodo ali za smer, ti bodo pomagali, ampak Francoz si ne bo vzel časa za tebe, da bi z rokami s tabo govoril. Ko sem prišel v Grčijo skoraj nikogar nisem srečal, ki bi znal angleško, pa smo se kljub temu lahko pogovarjali dve uri. Nisem pa srečal Francoza, ki bi se bil pripravljen tako dolgo pogovarjati z mano,« še doda.
Če na jugu vprašaš za vodo, pravi, te sigurno povabijo tudi na kosilo. Ko potuješ po državah bivše Jugoslavije, vsi poznajo Slovenijo in Maribor in zelo radi obujajo spomine. Marsikdo je namreč služil vojsko pri nas, doda. »Počutiš se kot doma, ne glede na to, kje na jugu si.«
Gostoljubnost na jugu ne pozna meja
Sogovornik na svoji poti navadno prespi kar v šotoru, ki ga vozi s seboj. »Pripeljem se do hiše in vprašam, če lahko na dvorišču postavim šotor. Če dobiš dovoljenje, to avtomatsko pomeni, da dobiš zraven še večerjo in zajtrk. Tudi v Franciji sem poskusil, ker sem si želel stika z domačini, pa mi je uspelo zgolj pri eni kmetiji. Dovolili so mi, da postavim šotor ob cesti okoli 200 metrov od hiše, a ni bilo nikogar k meni povprašat za vodo, ali kako sem, kam potujem. Če pa na primer na jugu ne ješ, bodo jezni nate.«
Pogostili so ga s kruhom, juho in 15 kosi mesa
»Južno od Beograda sem se ustavil v edini restavraciji, ki sem jo srečal na poti. Tam je zelo znan hrib, priljubljena vikend izlet destinacija za meščane Beograda. Jaz sem si glavo pral v enem umivalniku ob cesti, ravno sem si jo šamponiral, ko se je mimo pripeljal gospod na traktorju in me je vprašal od kod sem,« eno izmed tovrstnih zgodb opiše Mariborčan. Izkazalo se je, da je moški lastnik restavracije, ki je bil na poti, da pobere seno pred dežjem. Povabil ga je na kosilo. »Prinesli so mi juho in kruh, in glede na to, da si zastonj povabljen, si ne moreš nekaj izmišljevati. Pojedel sem približno štiri kose kruha in juho. Nato pa so mi prinesli še pladenj z okoli 15 kosi mesa in nekaj zelenjave,« razloži. Izkazalo se je, da je bilo vse za njega. Poleg njega je sedela tudi mama lastnika, ki ga je vprašala, če bo še sladico.
Toda zakaj ležeče kolo?
Odgovor je enostaven. »Zaradi tega, ker imam rad hribe in če si na dveh kolesih, potem moraš najmanj tri kilometre na uro peljati, zaradi ravnotežja. Tu pa lahko grem počasneje. V hribih je narava najlepša in zakaj bi moral tam gledati v tla in se koncentrirati, da bom ostal pokonci, če lahko mlinčkam, torej kolesarim v prazno, ter vmes pobiram robide,« z nasmehom doda. V Bolgariji je namreč kolesaril tudi po poteh, kjer so te obraščene z robidami in kot nam je zaupal, se je vmes tudi dobro najedel teh sadežev.
Osterveršnik je mnenja, da se lahko vsak, ne glede na starost in kondicijo, odpravi na pot s kolesom. Pravi, da lahko na takšnih potovanjih doživiš veliko več zanimivih in lepih stvari, kot na organiziranih potovanjih po glavnih mestih, kjer si ogleduješ le turistične zanimivosti. »S kolesom se namreč potepaš po majhnih odmaknjenih vasicah,« dodaja. In posledično, tako pride do stika z ljudmi, česar pri potovanju z avtom ne doživiš, razlaga.
Ko te zbudi vojska ...
V nacionalnem parku na Portugalskem, kjer je šotoril na prepovedanem območju, ga je ob enih zjutraj zbudila vojska. Prosili so ga, če lahko podre šotor, pri čemer so mu tudi svetili, ker ni imel luči. Vprašali so ga, kam je namenjen in tako so ga z vozilom spremljali v Sintro. Vendar pa je bila cesta, zaradi megle, precej spolzka.
»Kadarkoli gre kaj narobe, se vedno zgodi, da se stvari obrnejo na boljše«
V hribih, kjer je kolesaril v Grčiji, se je soočil s pašnim psom. Tisti dan ni srečal niti enega avta pred tem dogodkom, ko pa je imel srečanje s pašnim psom in sta se gledala na 10 metrov, se je pripeljala mimo družina.
»Ko so videli, da ne morem naprej, so se ustavili in sem počasi kolesaril ob avtu. Potem so čez 200 metrov pospešili in pes je začel teči za mano, a je to družina v avtomobilu opazila in so se vzvratno vrnili do mene ter me spremljali dlje v klanec. Če ne bi bilo njih, bi verjetno tam obtičal, dokler ne bi prišel pastir. Pes me enostavno ni pustil naprej,« razlaga Osterveršnik in pristavi:
Urška Martinc
