Pravi junaki ne nosijo ogrinjala – tega se Slovenci zelo dobro zavedamo, še nekoliko bolj pa smo ta rek ponotranjili v zadnjih dveh letih.
Pravi heroji so nam nesebično priskočili na pomoč v številnih situacijah, s katerimi se sami ne bi mogli spopasti, a zagotovo nam najbolj ostajajo v spominu lanski požari na Krasu in letošnje poplave.
Junaki brez ogrinjala so v tem primeru seveda gasilci. V uredništvu Mariborinfo smo bralce povprašali, kdo v Mariboru in okolici si zasluži naziv naj gasilec - največ glasov je prejel predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Slemen in poveljnik Gasilske zveze Ruše Aleš Svenšek iz Kamnice, ki je takoj poudaril, da v gasilstvu ne gre za tekmovanje.
»V gasilstvu nikoli ne govorimo o enem človeku, naj gasilca ni – gre za usklajeno in usposobljeno ekipo, v kateri si vsi pomagamo in si brezpogojno zaupamo. Eden sam ne naredi ničesar – za vsakim dobrim vodjo stoji še boljša ekipa,« je odločen.
Gasilec že od petega leta starosti
Aleš je sicer gasilec že od malih nog – navdušil ga je oče, ki je bil takrat poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Smolnik. »Začel sem v pionirskih ekipah, kjer sem bil običajno vodja.
Nadaljevalo se je v mladinske vrste, nato sem postal pripravnik in stopil v članske vrste,« se spominja Aleš.
Po opravljenih izobraževanjih se je udeležil še veliko tečajev in se danes lahko podpiše kot nosilec dihalnega aparata, sodnik gasilskih tekmovalnih disciplin, poveljnik društva, vodja večjih intervencij, bolničar, reševalec pri nevarnih snoveh in še kaj. »Gre za tečaje, ki jih gasilci pri svojem delu potrebujemo,« skromno doda.
V društvu Prostovoljnega gasilskega društva Smolnik je na funkciji nasledil svojega očeta, po 35 letih pa je zaradi organizacijskih potreb postal predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Slemen. V svojem bivšem društvu je še vedno v vlogi podpornega člana.
Biti v vlogi gasilca ni enostavno
Vsak ne more biti gasilec, pri tovrstnem delu pa je bistvena trda volja.
»Za dobro delovanje v gasilski organizaciji so ključni želja, volja in čas, šele potem sledi vse ostalo. Znanje in ostale veščine se da priučiti – tako kot raste človek, raste tudi njegovo znanje. Začne se z lažjimi nalogami, nato pa se skozi izobraževanja in treninge delo stopnjuje,« je povedal.
Delo gasilca pa je vse prej kot enostavno, prav gasilci so običajno tisti, ki na kraj nesreče prispejo prvi in prevzamejo veliko odgovornost – to ni naporno le s fizičnega vidika, temveč tudi psihičnega, je pojasnil Aleš.
»Ni enostavno prisostvovati prometnim nesrečam in požarom s smrtnimi izidi. Vsak gasilec mora biti psihično zelo močan. Ljudje smo čustveni in gasilci marsikatero noč premlevamo, če je vse, kar se dogaja pravično in kako bi lahko izboljšali dano situacijo,« je dodal.
Največja nagrada za delo je zahvala
»Ko se gasilci vrnemo z intervencije, nas preplavljajo dobri občutki, čeprav za to nismo dobili plačila. To, da smo pomagali sokrajanu ali sodržavljanu v stiski, nam predstavlja zadovoljstvo,« je pojasnil, a dodal, da marsikatero intervencijo želijo gasilci, kar se da hitro pozabiti, saj to niso lepi prizori, ki bi se jih spominjali z veseljem.
»Pogosto gre za zgodbe, v katerih so ljudje poškodovani ali so izgubili vse, za kar so garali. Včasih to podoživljamo tudi v spanju, ampak to je del našega življenja – to je v naši krvi,« je iskren.
Kljub temu da med večje izzive prostovoljnega gasilstva sodi tudi pridobivanje finančne podpore in povezovanje članov, je lahko trud poplačan zelo na preprost način. Ko se Aleš spominja intervencij na Kras in na kraje popravljenih območij, se spominja predvsem raznih napisov, ki so izkazovali podporo gasilcem.
»Ko se pelješ domov in vidiš izobešene velike napise, kot so 'Gasilcem hvala', te zaboli srce. Ni denarja, ki bi nadomestil te občutke. Takrat se poplačata ves trud in čas, ki si ga tisti dan vložil v pomoč drugim. To te žene naprej,« je poudaril Aleš.
»Gasilci nismo več tisti, ki bi pomagali ljudem, ampak postajamo hišniki«
Aleš opozarja tudi na dejstvo, da mnogoteri zavrtijo številko 112 tudi takrat, ko ne gre za nujno situacijo.
»Ljudje bi nas radi izkoristili za vsako malenkost. Kljub temu da nas morda nekdo bolj potrebuje, nas nekdo drug kliče recimo zato, ker ima na strehi poševni strešnik. Ljudje bi morali pri sebi razmisliti in presoditi, katere situacije so življenjskega pomena.
Nemalokrat dobimo tudi klic, da odstranimo s ceste kakšno vejo, ki bi jo posameznik lahko odstranil sam in bi mu to vzelo morda celo manj časa kot klic gasilcev,« je opisal zaskrbljujoče.
Iz tega razloga je tudi gasilcem pogosto težko presoditi, katera situacija je nujna, zato je odgovornost vsakega posameznika, da v danih stiskah razmišlja racionalno in ima v mislih širšo sliko in se zaveda odgovornosti, ki jo imajo tako prostovoljni kot tudi poklicni gasilci.
