Z Nino Furman in Maticem Orlom iz bistroja Ricolos smo govorili o skrivnostih dobrih neapeljskih pic in nadevih.
Dobrega pol leta po odprtju bistroja Ricolos na Betnavski cesti 23 v Mariboru Nina Furman iz Slovenskih Konjic in Matic Orel iz Mozirja ostajata zvesta ideji, s katero sta začela – ponuditi nekoliko drugačno izkušnjo pice. Ne le kot hitro hrano, temveč kot preplet tekstur, okusov in druženja.
Od hobija do lastnega bistroja
Čeprav danes vodita bistro, njuna pot do tja ni bila povsem klasična. Nina je gastronomsko-turistična tehnica, Matic pa slaščičar, peka pic pa je bila sprva predvsem hobi.
»Zelo rad sem pekel napolitanske pice. Veliko sva hodila jest tudi ven, med drugim v fine dining restavracije. V eni izmed njih sva dobila inspiracijo za najino pico Figaros,« pravi Matic.
Ideja o lastnem prostoru se ni rodila čez noč. Začelo se je z eksperimentiranjem brez pritiska in z radovednostjo. Prav ta intuicija ju je vodila pri razvoju številnih na prvi pogled neobičajnih pic, ki so kmalu dobile pozitiven odziv gostov.
»Ko vidiš, da nekaj štima v glavi, potem ponavadi štima tudi na krožniku,« pravi Matic.
Pica kot izkušnja, ne le obrok
Osnova njune ponudbe je napolitanska pica, a z lastnim pristopom. Ključ je v testu, ki zori več dni. Uporabljata pet različnih mok, vse so pa tip 0. Poleg tehnike pa poudarjata tudi pomen kakovostnih svežih sestavin. A še bolj kot pravila ju vodi občutek za okus.
»Testo imamo od tri do pet dni. Pri nepolitanskih picah je super, da niso težke in ti ne ostanejo v želodcu,« pojasnjujeta.
Dodajata, da se skušata ne preveč omejevati, katere sestavine so na pici družbeno sprejemljive. Rada eksperimentirata in preizkušata nove kombinacije, ki so potem deležne pohval. Ena takšnih je prav najpopularnejša pica Figaro s figovo marmelado, ricotto, mozzarelo, gobicami, sirom in pršutom, ki združuje sladko in slano.
»Rada imava, da se na pici nekaj dogaja, da ima vsak grižljaj malo drugačen okus.«
Prav te kombinacije pogosto presenetijo goste. Nekateri so ob prvem pogledu na meni skeptični, a se to hitro razblini. Na meniju je sicer sedem pic, od tega je šest stalnih, ena pa sezonska.
»Velikokrat kdo reče, da česa ne je. Potem pa damo to na polovico pice in na koncu ugotovijo, da jim je všeč,« pravita.
Njuna filozofija temelji na ravnovesju okusov – sladkega, slanega, kislega. Vsaka sestavina ima svojo vlogo.
»Če imaš na primer mastnejšo panceto, dodaš nekaj kislega, da jo uravnoteži.«
Pica se deli – in je z rokami
Poseben poudarek dajeta tudi načinu uživanja pice. Namesto individualnih naročil spodbujata deljenje. Ko za mizo sedi več ljudi, pice razrežeta in jih postrežeta tako, da vsak dobi kos vsake.
»Slovenci smo vajeni naročati vsak svojo pico, v resnici pa je lepo, če se vsake pice posebej lotimo skupaj in si jo delimo. Gosti lahko tako poskusijo več različnih okusov,« pojasnjujeta.
Ob tem priporočata še eno pravilo – napolitanska pica se je z rokami. »Če jo ješ z nožem in vilicami, se prehitro ohladi. Ni isti občutek.«
Domačnost kot del izkušnje
Poleg hrane želita ustvariti tudi sproščeno vzdušje. Bistro ni zamišljen kot formalen prostor, temveč kot kraj, kjer se gostje počutijo domače.
»Želiva, da so ljudje sproščeni, da se lahko pogovarjajo z nama. Gostje pogosto sprašujejo o pripravi pice, delijo svoje izkušnje in se zadržijo dlje, kot so sprva načrtovali.,« pravita.
Tudi ponudbo dopolnjujeta v tej smeri. V ponudbi so tudi mache, tako imenovani bubble tea napitki, cimetove rolice in celo koktejli. Za tiste, ki v pici raje uživajo v udobju svojega doma pa nudita tudi dostavo preko Wolta.
Razkrila sta nam tudi, da bosta v kratkem dodala v ponudbo posebno vrsto pice, ki pri nas še ni tako poznana. Več za zdaj ne razkrivata, saj želita goste presenetiti.
