Osnutki pokrajinske zakonodaje so v javni razpravi, preden bodo šli v državni zbor, znani pa so že predlogi grbov in zastav desetih pokrajin.

Pobudo za ustanovitev pokrajin je v zaključni fazi, saj je začel teči rok javne obravnave, v katerem so občinski sveti slovenskih občin pozvani, da se do 1. marca 2021 opredelijo do osnutkov pokrajinske zakonodaje.

V tem času poteka zbiranje mnenj, predlogov, pripomb in pobud, nato pa bo pokrajinsko zakonodajo državni svet predložil v sprejem državnemu zboru.

Spomnimo, pobuda za pripravo predlogov pokrajinske zakonodaje je lani prišla s strani predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, predsednika državnega sveta Alojza Kovšce, predsednika Skupnosti občin Slovenije Aleksandra Jevška, predsednika Združenja občin Slovenije Roberta Smrdelja in predsednika Združenja mestnih občin Slovenije Gregorja Macedonija.

Zakonodajo je pripravljala strokovna skupina pod vodstvom Boštjana Brezovnika, ki so pripravili tri osnutke zakonov: zakon o ustanovitvi pokrajin, zakon o pokrajinah in zakon o financiranju pokrajin.

Mestna občina Maribor svoja regija s posebnim statusom

Mestna občina Ljubljana in Mestna občina Maribor imata poseben status in bi po teh načrtih samostojno po svojih organih izvrševali pristojnosti in naloge pokrajine. Pristojnosti in naloge pokrajinskega sveta bi padle na mestni svet mestne občine, pristojnosti in naloge predsednika pokrajine pa bi izvrševal župan mestne občine. 

Pristojnosti nadzornega odbora pokrajine bi izvrševal nadzorni odbor mestne občine, naloge pokrajinske uprave pa mestna uprava mestne občine. 

Zakonodajni predlog predvideva datum konstituiranja pokrajin s 1. januarjem 2023 po uveljavitvi zakonov, s katerimi se uredi status pokrajin, financiranje pokrajin in volitve v organe pokrajin. 

Osnutek predvideva ustanovitev desetih slovenskih pokrajin:

  • Dolenjsko-belokranjska pokrajina,
  • Gorenjska pokrajina,
  • Goriška pokrajina,
  • Koroško-šaleška pokrajina,
  • Osrednjeslovenska pokrajina,
  • Savinjska pokrajina,
  • Štajerska pokrajina,
  • Pomurska pokrajina,
  • Primorsko-notranjska pokrajina,
  • Zasavsko-posavska pokrajin 
  • in poseben status Mestne občine Ljubljana ter Mestne občine Maribor, ki po svojih organih samostojno izvršujeta pristojnosti in naloge pokrajine. 

Največjo težo bo imel pokrajinski svet

Pokrajinska zakonodaja določa organe pokrajin, ki so pokrajinski svet, predsednik pokrajine, nadzorni odbor pokrajine in svet občin.

Najvišji organ odločanja je pokrajinski svet, njegova sestava pa je odvisna od števila prebivalcev posamezne regije. Člani pokrajinskega sveta se volijo v skladu z zakonom o lokalnih volitvah in za mandatno dobo štirih let.

V pristojnosti pokrajinskega sveta je med drugim sprejemanje statuta, proračuna in programov razvoja pokrajine ter drugih aktov, ravno tako pa izvoli predsednika in podpredsednike pokrajine, člane nadzornega odbora in predstavnike v razvojni svet kohezijske regije. Njegova naloga je tudi nadziranje dela predsednika pokrajine.

Vsem dobro znan grb in zastava

Med pripravo pokrajinske ureditve so bila izdelana tudi izhodišča za pokrajinske simbole. Teh se je lotil grboslovec in zastavoslovec, predsednik društva Heraldica Slovenica Aleksander Hribovšek.

Kot je pojasnil, predlogi temeljijo na že uveljavljeni slovenski zgodovinski simboliki, katere bogata tradicija izvira iz 13. in 14. stoletja in je krasila nekdanje slovenske zgodovinske dežele in ozemlja, kot so Goriška, Istra, Koroška, Kranjska, Prekmurje in Štajerska. 

Zastave so izpeljane iz grbov, in sicer v obliki klasičnih srednjeevropskih zastav z vodoravnimi barvnimi programi in v obliki heraldičnih zastav, ko vsebino ščita preslikamo na zastavino ruto.  

Maribor je dobil podobo, ki se je kasneje iz pečata preselila v grb, že v 13. stoletju in jo ohranja nespremenjeno v obliki mestnih vrat s stolpoma ob obzidju in s spuščajočim se golobom preko 700 let.

Klasična zastava se uporablja v tej obliki od leta 2020. Pred tem je bil grb leta 1995 neugodno pomaknjen proti prostemu delu zastave tako, da je bil od droga oddaljen tri četrtine dolžine zastave. Barvni progi sta bili enaki.

O končnih predlogih bodo odločali poslanci

Zdaj bodo tako svoje povedale občine, nato pa bodo o končnih predlogih zakonodaje, s katero bi po dolgih letih govora o decentralizaciji države končno dobili pokrajine, zadnjo besedo imeli še poslanci. Moč je slišati še precej pomislekov glede števila pokrajin, teritorialne razdelitve in tudi poimenovanj.

Spomnimo, glede ustanovitve pokrajin je bilo že več neuspešnih pobud, leta 2008 v času prve Janševe vlade, pa se je o njih celo izrekalo na posvetovalnem referendumu, ki ga je zaznamovala predvsem zelo nizka udeležba. Ta je bila namreč manj kot enajstodstotna.

Komentarji (4)

Franc s Piramide (ni preverjeno)

Kaj ne bi tistega viseče ptiča v grbu raje obrnili navzgor,
da ne bi več zgledalo, kot da je crknjen?

VseKarNimaPove… (ni preverjeno)

1) ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX Château d’Eggen-wald, près de Leoben,
29 germinal an V (18 avril 1797) – to je pripravljeni mirovni sporazum (podpis je bil predviden v Ogleju) med Napoleonom in cesarjem Francem, ki ga sporazum naslavlja: Sa Majesté l’Empereur, Roi de Hongrie et de Bohême, etc. etc. in našteva njegove Dedne DRŽAVE (ses états héréditaires): S(t)yrie (v originalu manjka črka t), la Carinthie, le Tyrol, la Carniole et le Frioul, ki jih bo vrnil cesarju. Istra je bila tisti čas zasedena od Napoleonovih zaveznikov Benečanov, pa je bila zaradi tega predmet posebnega protokola. Vsekakor dokument najvišjega ranga izpričuje državnost Dednih dežel.
2) Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, ki decidirano dovoljuje “deželam Avstrijskega cesarstva”, da se svobodno razdružujejo in združujejo. Nedvoumno torej priznava njih državnost in suverenost.
O političnem analfabetizmu slovenske “stroke” tedaj in še dandanašnji seveda glasno kriči nadaljevanje tega manifesta.
Cesar namreč v nadaljevanju odločno pove, da pa Kraljevine Ogrske ni dovoljeno razkosati.
Je torej Kraljevina Ogrska celovita, enotna država.
Province/pokrajine nimajo lastne državnosti.
Torej famozno “hrvatsko državno pravo” s katerim je Zagreb blefiral in zavajal (še danes), je bil navaden privid brez vsake vsebine.
Pred njim so poklekali le državnostno nepismeni slovenski “narodni voditelji”!
A resnica je, da so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, katerih upravljanje je legalno pridobila ljubljanska vlada z uradnim obvestilom dunajski centralni vladi, ki je dejstvo, da Narodni svet v Ljubljani prevzema v svojo suvereno upravo slovenske dežele Primorsko (seveda z Istro!), Krajnsko, slovenski (!) del Koroške in slovenski (!) del Štajerske, sprejela brez ugovora na znanje.
To seveda dokazuje državnost in suverene pravice teh dežel oziroma vlade, ki je prevzela državne posle.
Da so v Zagrebu vedeli, da nimajo državnostne legitimacije za manipuliranje s svojimi “kraljevinami”, so se spretno “šlepali” na državnosti in suvereniteti slovenskih dežel.
Na roko jim je šlo tudi Wilsonovo soglasje, da se hrvaški deli Ogrske priključijo novi državi (in seveda Slovaška Čehom, Sedmograško Romunom).
Vendar državnopravno legitimiteto so lahko izvajali le iz državnosti slovenskih dežel (Dalmacija kot del Kraljestva Ilirija in Bosna in Hercegovina kot anketirana s strani Avstrijskega cesarstva, sta posebno poglavje) in zato tisti hip (še) niso (po)kazali svojih aspiracij do Istre (in Medmurja!).
3) Da se neka država ne more združiti z “nedržavo” – torej da se npr. Kraljevina Hrvatska in Kraljevina Slavonija ne bi mogle združiti s Kraljevino Srbijo, marveč bi si take pokrajine brez državnopravne subjektivitete Srbija lahko le priključila, se je izkazalo na sam dan “ujedinjenja” 1.12.1918 v Beogradu. Vodja delegacije Države SHS, Pribičević, je v svoji adresi izjavil, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo.
Seveda ga je državnopravno razgledani, v Franciji šolani regent Aleksander v svojem odgovoru – sprejetju združitvenih želja – takoj popravil z izjavo, da se DEŽELE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA združujejo s Kraljevino Srbijo. Država SHS torej ni bila subjekt mednarodnega prava. To so bile le slovenske “dežele” (ki gredo – to menda opazi tudi slep in gluh – še dandanašnji krepko v nos ondotnim!).
Več ni treba povedati.
Neizprosno štrli v slovenske ignorantske pravniške in državniške butice resnica, ki jo je znal opaziti in (iz)povedati nek “bizantinec”!!! (Navsezadnje je bil Bizanc imperij/država prvega reda! Neposredno nadaljevanje civilnega dela Rimskega imperija z ambicijo biti tudi cerkveni, za razliko od Rima, cerkvenega nadaljevalca, z ambicijo biti tudi civilni – torej sta Rim in Bizanc zrcalni podobi istega vira.)
V Jugoslavijo so se s Kraljevino Srbijo združile in jo ustvarile suverene slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so imele natančno določene meje in državnostno osebnost.
Kdo vse – Zagreb itd. – se je na ta proces “prišlepal”, ni pomembno.

VseKarNimaPove… (ni preverjeno)

Torej dežele Primorska (s pokrajinama Goriška, Istra, Notranjska), Kranjska (s pokrajnami Gorenjska, Močvirje Dolenjska ), Štajerska (s pokrajino Deželo Celjsko), Koroška, Železna Zala (Slovernska krajna nekoč imenovana, sli danajšnje poimenovanje Prekmurje )

Zdravko Lajh (ni preverjeno)

Naj živi in se razvija ....
slovenska birokracija.
Če prav razumem, dobimo 10 + 2
novih parkirišč za odslužene politike,
zaslužne " partijce" ipd.

Starejše novice