Marko Soršak Soki, motor Elvis Jackson in projekta 20 za 20, strogo zasebno.
Marko Soršak Soki, bobnar pri Elvis Jackson (in še kakšni ad hoc zasedbi) je pred katkim na Facebooku s pomočjo prijateljev zagnal brezplačno online šolo bobnanja.
Za nekoga, ki prekipeva od energije, je bilo leto 2020 frustrirajoče: koncerti so se marca ustavili, nato poleti sramežljivo vrnili znotraj zahtevanih okvirjev navodil pristojnih inštitucij (Elvis Jackson so takrat odigrali le štiri akustične nastope), poznaje pa je hrup z odrov znova utihnil.
Vse to je ohromilo tud njegov življenski projekt 20 za 20, pri katerem daruje glasbene instrumente osnovnim šolam. Ko smo se dogovarjali, da bi se preko zasebnega foto arhiva v rubriki #časoplov sprehodili skozi njegovo življenje, je bil takoj za.
Nato je čez dobre pol ure klical, da njegovi starši, pri katerih so foto albumi, živijo v drugi občini. Na koncu nas je rešila tehnologija, fotke so pristale v našem nabiralniku. »Zdaj sem preživel ure v spominih ob teh fotkah,« pravi. »Kakšno popotovanje!«
»Začnimo s fotografijo, kjer imam eno leto, sedim v kanuju. Ne vem, kje tukaj sem (tudi starša nista prepričana, kje je nastala fotografija) in prezgodaj je, da bi se zavedal, kam me bo zanesla voda. Aja, takrat sem bil še čisto svetlolas.«
»Zelo rad sem imel sneg in sanke, pa tudi kolesaril sem rad. Pri treh letih sem norel s sankami in pri štirih sem s pomožnimi kolicami že izvajal akrobacije.«
»Spomnim se mojega pradedka, ki je kadil pipo. Mi smo rekli temu 'fajfa'. Tudi jaz sem vsake toliko dobil kaj vstran, a tega mogoče ne smem povedati.«
»Ko sem prestopil prag osnovne šole, me je poskral svet računalnikov in iger. Zanje me je navduševal moj bratranec, ki je imel zmeraj veliko iger in takrat najnaprednejšo, zame naravnost futuristično računalniško tehnologijo. Kot recimo iglični tiskalnik. Ne pozabite, tukaj smo še zmeraj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.«
»Leto 1984. Po naravi sodeč bi dejal, da je tole pozimi. V Sarajevu so bile olimpijske igre in doma smo bili prikovani pred televizor. Bodite pozorni na tipični vozni park takratne povprečne jugoslovanske družine v ozadju.«
»Starši pravijo, da sem bil priden in nič nagajiv, hodil sem v cerkev, opravil vse zakramente in bil tudi pri birmi. Na fotografiji sva z mamo.«
»Sedmi razred. Rockerji se držimo skupaj (glejte majčke). Ko smo vstopili v devetdeseta, sem po ogledu filma Terminator 2, v katerem se je pojavila You Could Be Mine od Guns n' Roses (s tistim fenomenalnim uvodom na bobnih), prvič pomislil da bi sedel za bobne. Pravzaprav sem bil odločen, da to želim početi v življenju. Prve, moram priznati, lepe bele bobne, sem dobil leta 1992, ko sem že bil po duši heavy metalec. Kar se tudi na skupinskih fotkah v razredu, ko sem prekrival rogece na rokah.«
»Prvi 'pravi' koncert zame je bila Nirvana v Hali Tivoli leta 1994. Takrat sem že bobnal v prvih bendih. Do 1996 sem bil lastnik novih bobnov in pravi frajer. Kar se lepo vidi na fotografiji.«
»Leto 1996: lasje so že daljši in jaz sem član rap banda z imenom Danrough. Z njimi sem prvič okusil večje odre in prvič držal v rokah CD lastnega benda.«
»Pol se pa kar ni ustavilo, leta 1997 sem že imel resen bend z manj resnim imenom Shit Happnes ..., in z njimi odigral ne tako malo koncertov, saj smo kot predskupina spremljali Siddharto na promociji albuma ID. Pa končno mi je mama pustila imeti dolge lase. Slika je iz šolskega dvorišča, ko smo naredili prvi rock koncert na Srednji ekonomski šoli v Mariboru. Super šola, še sedaj se slišim z učitelji in še nekaj jih celo uči. Torej še nisem star. Ok, gremo dalje.«
»Leta 1999 sem se pridružil orkestru Pošte Slovenije, kjer sem se naučil brati tudi note. Nora leta, vam rečem, s temi poštarji.«
»Imel sem ogromno bendov. Če gremo že v leto 2000, je bila velika prelomnica na moji glasbeni poti vstop v skupino Billy's Private Parking. No, slika pove vse. Nekako smo se vsi iskali. A najbolj sem se našel v Elvis Jackson.«
»Bilo je leto 2007, ko sem se pridružil Elvis Jackson in tako začel na veliko ustvarjati.«
»Skozi turneje in snemanja z Elvis Jackson sem svoje idole: Faith No More, Anthrax, Sepulturo (s katerimi sem na fotografiji) in ogromno kolegov iz domače regije, kot so Dubioza Kolektiv, Siddharta, Jan Plestenjak in drugi.«
»Poglejte, Helena Blagne je napisala najlepše misli v moj notni zvezek 20 za 20, s prodajo katerih smo zbirali sredstva za nakup inštrumentov za osnovne šole.«
»Predsednik Borut Pahor mi je podelil jabolko navdiha za dobrodelni projekt 20 za 20. Izzval sem ga, da bi zaigral na bobne. In dejansko jih je! Namesto fotografije si oglejte video.«
»Moje delo so opazili tudi na tujem. Doletela me je čast, da je TAMA (eden največjih proizvajalcev bobnov in tolkal na svetu) izdelala palice po moji zasnovi. Povabili so me tudi na ogled tovarne na Japonskem.«
»Velik pečat v karieri je še zmeraj aktiven dobrodelen projekt 20za20, ki ga počnem za otroke ... 121 obdarjenih osnovnih šol v petih letih je zaznamovalo moje spoštovanje do šol, učiteljev in malih legend. Nadaljujemo po koncu pandemije.«
»Takšen sem pa danes. Od nekdaj sem bil znan po divjanju na bobnih. To je bil zmeraj moj svet, ki je ohranil vso nostalgijo življenja skupaj z glasbo. Zelo sem vesel, da sem tako vztrajal pri svojem in zaživel svoje sanje. Vztrajajte tudi vi.«
foto: Žiga Lovšin, Bruno Sedevčič, osebni arhiv Marka Soršaka
