Foto: osebni arhiv Erica Pibernika
Življenje brez rok je za večino ljudi nepredstavljivo. 17-letni Eric dokazuje, da se vse da, če je le volja in pozitivna energija.

Eric Pibernik, ki je na družbenih medijih bolj poznan kot Erix, se je rodil s fokomelijo. Gre za razvojno napako, pri kateri se proksimalni deli udov ne razvijejo.

V njegovem primeru so to roke. A energičnega in nasmejanega Erica to ne ustavi. Je vztrajna oseba, ki živi svoje življenje na polno. 

Mladi kreativnež

17-letni Eric prihaja iz Metlike in obiskuje 4. letnik Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer grafični oblikovalec.

Kot pravi, je to šolo izbral, ker ga že od nekdaj veseli risanje, slikanje z nogami in izražanje na drugačen način: »Ta šola pa je pravi kraj, kjer lahko svoj potencial še dodatno razvijam in pridobim nove veščine risanja.«

Foto: osebni arhiv Erica Pibernika

Slikanje ga odnese v svet, kjer ni meja

Z nogami je rad slikal in risal že od nekdaj. Tako ga je mama s tretjim letom peljala v Cankarjev dom na slikarske delavnice slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami: »Tam sem se zelo navdušil nad slikarji in dobil navdih nad slikanjem, zato sem še sam začel slikati še več.«

S sedmim letom je postal član društva slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, z desetim letom pa je postal tudi uradno njihov štipendist. 

»Moji motivi za slikanje so največkrat narava in tihožitje, saj želim s svojimi slikami gledalcu dati pomirjajoč občutek in občutek nežnosti,« nam je zaupal. 

»Na začetku moje slikarske poti sem veliko slikal igrače, like iz različnih risank ali pa tudi figure iz moje domišljije. Skratka tisto, kar mi je bilo trenutno zanimivo, saj je umetnost nekaj, kar si vsak posameznik razlaga na svoj način,« nam je zaupal in dodal: »Seveda, sem skozi svoje odraščanje spreminjal svoje motive.«

Njegov napredek v slikanju pa postaja iz leta v leto boljši. Slikanje ga navdušuje tudi zato, ker mu nudi nek pobeg od vsakdana, v popolnoma nove dimenzije: »Slikanje in risanje mi pomenita veliko, saj me sproščata, ker takrat sem v svojem svetu, kjer ni meja in kjer ima moja domišljija svobodno pot.«

Foto: osebni arhiv Erica Pibernika

Ne dovoli, da bi ga karkoli ustavilo

Zaradi fokomelije se je moral določenim hobijem odpovedati, a jih je nadomestil z drugimi: »Medtem ko so v šoli vrstniki igrali košarko, sem jaz igral namizni tenis in podobno.«

Ker ima veliko energije, je začel trenirati nogomet, a pravi, da se v njem ni najbolj znašel, zato se je začel ukvarjati tudi s plesanjem break dance in hip hopa, nastopil je na raznih prireditvah in festivalih. 

»Kljub moji razvojni napaki, si ne dovolim, da bi me karkoli ustavilo, saj sem po naravi trmasta in vztrajna oseba, ki nikoli ne obupa,« pravi 17-letnik, ki že od rojstva vse stvari počne z nogami: »Moje noge so moje roke.«

Ljudje mislijo, da so osebe s fokomelijo nesposobne

'Zakaj si brez rok? Kaj se je zgodilo s tvojimi rokami?' – To so vprašanja, ki jih Eric najpogosteje dobi od ljudi, ki ga prvič srečajo.

Takrat jim z nasmehom pojasni, da se je takšen že rodil. 

Eric se mora ob vprašanjih glede rok v življenju spopadati tudi s številnimi predsodki. Pojasnjuje, da ljudje pogosto mislijo, da ljudje s fokomelijo nič ne zmorejo, so 'nesposobni' in na nek način tudi manj vredni.

»A se povsem motijo, saj smo veliko bolj sposobni od 'normalnega' človeka, ki nima volje do življenja,« pravi.

Dodaja, da pozna ljudi, ki so imeli povsem napačne predstave o ljudeh s fokomelijo, dokler niso spoznali njega: »Tem osebam sem danes zgled, saj ko vidijo, kaj vse zmorem z nogami, ne morejo verjeti.«

Foto: osebni arhiv Erica Pibernika

Dokazal, da je lahko samostojen, zdaj živi sam v dijaškem domu

Kot pravi Eric ni bilo vedno lahko. Kot otrok je moral hoditi na razne terapije za ravnotežje. V vrtcu je dobil mehansko protezo, a jo je kaj kmalu nehal uporabljati, saj je ugotovil, da je ne potrebuje ter da ga ovira pri delu. 

»Potem je prišel čas osnovne šole. Obiskoval sem Osnovno šolo Metlika, v kateri sem imel super vrstnike, saj so me sprejeli takšnega, kakršen sem,« pripoveduje Metličan. 

Od 1. do 9. razreda osnovne šole je imel ves čas ob sebi spremljevalko, ki mu pomagala pri raznih stvareh. »Na začetku osnovne šole sem svoje zapiske pisal na računalnik, pozneje pa sem dobil tudi razne prilagojene mize za pisanje z nogo,« razlaga Eric. 

Foto: osebni arhiv Erica Pibernika

V teh devetih letih osnovne šole je veliko delal na sebi in na tem, da postane čim bolj samostojen, zato vstop v srednjo šolo zanj ni bil težak. Zdaj med tednom biva sam v dijaškem domu. 

Na začetku bi moral dobiti spremljevalca v domu in v srednji šoli, a ga je zavrnil in dokazal, da je lahko brez težav živi sam: »Vsi so bili zaskrbljeni, kako bom sam bival v domu, a sem jim dokazal, da sem dovolj samostojen, da poskrbim zase in jim ni treba skrbeti zame.

Ljudje strmijo in komentirajo, a se nanje ne ozira

»Če se sprehajam po ulici ljudi velikokrat strmijo vame, ampak sem se na to že privadil in zdaj raznih pogledov niti ne opazim,« je povedal Eric in dodal, da se ni nikoli oziral na komentarje drugih.

»Seveda, se je našel kdo, ki me je zafrkaval, a so bili to večinoma mlajši otroci, ki še niso razumeli mojega položaja,« se spominja. 

Na razne komentarje včasih odreagira tudi s humorjem: »Enkrat ko sem bil mlajši, sem bil na igrišču in me je eden od otrok zbadal glede mojih rok, jaz pa sem ga 'nahecal', da mi je morski pes odgriznil roke in da so mi morali prišiti rakove klešče ter da se bo to zgodilo tudi njemu, če se ne bo nehal norčevati.«

Fant je nato odšel in se čez nekaj časa prišel Ericu opravičiti. »A ti ki so me zafrkavali, so bili otroci, ki jih starši niso naučili manir. Zato se na to tudi nisem oziral,« dodaja. 

Foto: osebni arhiv Erica Pibernika

Ericov vsakodnevni spremljevalce je humor

V prostem času Eric snema videe in skeče pod imenom Erix za platformi Youtube in TikTok. Na slednjem ima trenutno že 18 tisoč sledilcev.

Svoje sledilce rad spravlja v smeh: »S kratkimi filmčki in videi zelo rad nasmejim ljudi, katerim je smeh res potreben in jih s tem spravim v boljšo voljo.«

Kakšne načrte ima za prihodnost? »Že kot otrok sem rad snemal razne, kratke filmčke zase. Takrat se je tudi pojavila želja, da bi bil filmski igralec, ko odrastem« pravi Eric, ki se ukvarja tudi z igro in dramo, ter obiskuje razne tečaje in krožke igre.

»Poleg snemanja videov in igre, pa se ukvarjam z rolkanjem in seveda s slikanjem ter risanjem z nogami, saj so to stvari, ki me osrečujejo in hkrati tudi sproščajo,« pripoveduje. 

Foto: osebni arhiv Erica Pibernika

Kjer je volja, je tudi pot

Ljudje so velikokrat presenečeni in ne morejo verjeti, od kot mu toliko pozitivne energije. »Pravijo mi, da ne morejo verjeti, ko vidijo, kaj vse zmorem z nogami in koliko volje do življenja imam. A jim odvrnem, da vedno gledam pozitivno in da vedno vztrajam pri tem, kar počnem.«

Kot pravi, je skozi svoje odraščanje spoznal, kdo je in kaj želi doseči: »Želim nasmejati in motivirati ljudi, da ne obupajo od svojih ciljev in jim dokazati, da se vse da. Saj tam, kjer je volja, tam je tudi pot.«

Simpatičnega in energičnega 17-letnika skozi življenje vodi moto ' Verjemi vase in bodi to, kar si'.

Projekt Odkrito na spletu sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Neko (nepreverjen)

Zelo lepe slike.

Starejše novice