Vir: osebni arhiv Luke Zorenča
Luka Zorenč je človek z mnogimi poklici, na svoji karierni poti se je med drugim preizkusil tudi v vlogi pripadnika specialnih enot, kot prostovoljec pa je na lastni koži izkusil vojno stanje v Ukrajini.

Vojak, pripadnik specialnih enot, veterinarski tehnik, avtor in še marsikaj. Pogovarjali smo se z Lukom Zorenčem, ki je tekom različnih poklicnih profilov izkusil že marsikaj. 

Z edinstvenim pogledom na svet nam je zaupal nekaj več o za marsikoga neobičajni življenjski poti, o preizkušnjah in izzivih, s katerimi se je soočal in so ga navsezadnje privedli tudi do poklicne in osebne rasti. 

Ali vojska ali zapor

Marsikoga bi presenetilo, da je za pripadnikom specialnih sil tako izjemna transformacija. Kot član navijaške skupine Green Dragons se je v preteklosti znašel v številnih pretepih, pogosto pa je imel tudi opravka s policijo.

A težavno najstniško obdobje se je končalo, ko ga je pritegnila vojska. Vstop v vojsko mu je zagotovil red in disciplino ter skupno zasledovanje cilja, kljub temu da takrat na pridružitev vojski ni gledal kot načrtno spreminjanje svojega življenja, ga je čez čas prešinilo zavedanje, kaj vse mu je ta ponudila. »Ali vojska ali zapor,« se danes zaveda Zorenč. 

»V vojski je bilo 90 odstotkov pozitivnih izkušenj, te so me oblikovale v takega človeka, kot sem danes,« gleda na čas odslužen v vojski sogovorec. 

Ne glede na vse poklicne profile ob tem dejstvo, da je tam doživel največjo osebnostno rast, ne preseneča, kot razlaga, mu je delo v vojski prineslo največ, ne le, da ga je vojska prisilil k temu, da je stopil izven cone udobja, prav tako mu je zadala nekaj nepozabnih življenjskih lekcij:

»Ko prideš v vojsko, tudi če si najboljši človek na svetu, lahko nastradaš, zaradi napak drugih tudi tebe čakajo, dodatne obveznosti. Včasih tudi, ko ti nisi kriv, lahko še zmeraj 'kratko potegneš', kar te prizemlji, s tem se naučiš ponižnosti. Naučiš se delati v skupini, nekaj, kar manjka ljudem.«

Po njegovem mnenju v današnji družbi ni več prostora za potrpljenja: »Vsi hočejo vse lepo, nobeden ne bi več potrpel, vse želijo, da je enostavno.«

»Navadiš se gledati krvave ljudi, ljudi v bolečini, mrtve ljudi«

Poleg vojske se je Luka prijavil na selekcijo za pripadnika specialnih sil Slovenske vojske, po obsežnem pred selekcijskem postopku, ki vključuje opravljanje psiholoških testov, zdravniških pregledov ter osebnih razgovorov, in letu pa pol specializacije za medicinca, je vsega skupaj osem let deloval kot pripadnik specialnih sil. 

»Kjer je volja, tam je pot,« je bilo njegovo razmišljanje ob odločitvi za poklic, v katerega se ni podal z miselnostjo, koliko odrekanj in samega dela je pred njim. 

In kaj se mu je v teh letih najbolj vtisnilo v spomin? Najbolj ga je zaznamovalo opravljanje specializacije v Združenih državah Amerike, kjer je najprej v teoriji spoznal svet medicine, potem pa svoje znanje prenesel v prakso, kjer je pomagal v različnih urgentnih centrih: 

»Dnevno ti ljudje umirajo, krvavijo, slišiš kričanje, rojevanje otrok. Niso več to knjige in powerpointi. Na začetku ti je čudno, prisoten je tudi strah, potem se pa navadiš na prizore, tudi žalost ti ne pride več toliko do živega. Navadiš se gledati krvave ljudi, ljudi v bolečini, mrtve ljudi.«

»Ljudje se dejansko navadijo živeti z vojno, navadijo se na kaos.« 

Leta 2022 je svet pretresel izbruh vojne v Ukrajini, kamor se je dvakrat odpravil tudi naš sogovornik. Kot prostovoljec je v Ukrajino odšel pomagat takoj na začetku vojne in se po enem letu vrnil.

V Ukrajini je poskrbel za varovanje ekipe 24 ur, ob tem pa pomagal tudi domačinom na železniški postaji Lvov, prvih par dni priskočil na pomoč pri evakuaciji beguncev, dostavili pa so tudi 500 kilogramov medicinskih pripomočkov.

Ekipi 24 ur pa je zagotovil varno pot do mesta, kjer so lahko novinarji nato opravili poročanje napetega stanja v Ukrajini. 

Glede na pretekle izkušnje na vojno stanje gleda sam nekoliko drugače, kot nam je pojasnil nekdanji specialec, je navajen strahot in drugega, kar prinese vojna. Njegovo pojmovanje se razlikuje od običajnega posameznika, okolje, kjer se odvija nenehen kaos in preti nevarnost, mu je bolj domače, kot na primer lokalno okolje. 

Podobno pa so sčasoma dojeli vojno tudi domačini, na začetku vojne je bila popolnoma drugačna slika kot po enem letu: »Ljudje se dejansko navadijo živeti z vojno, navadijo se na kaos.« 

Podobno so se tudi njegovi najbližji na podoben način sprijaznili na njegovo naravo dela: »Navadili so se, to je normalno, ni dolgih poslavljanj na letališčih, pa jokanj, pa objemov, to je služba.«   

Zorenču ni bilo vedno postlano z rožicami, ena izmed težjih preizkušenj, ki ga je doletela, je bila izguba mame in brata, doživljanje neizmerne bolečine ga ni ustavilo, na soočanje s tragedijami, ki sčasoma doletijo vsakega izmed nas, gleda drugače:

»Znam obvladovati svoja čustva, nič se ne bo spremenilo, če se bom zjokal, krivil druge ali sebe in bil vedno jezen, življenje gre naprej, v težkih trenutkih je še vedno treba delati.« 

Ob tem poudarja, da to nikakor ne pomeni, da ne doživlja čustev, saj kot pravi, še vedno predeluje izgubo najbližjih, a na svoj način. 

Izpoved bivšega pripadnika specialnih sil 

Luka na svoje življenje in pretekle izkušnje glede iz drugačnega zornega kota kot ostali, vse prej kot običajne zgodbe, so v njegovih očeh nekaj normalnega, nič kaj posebnega. A kot so mu pomagali ugotoviti najbližji, so pestre dogodivščine in nenavadna življenjska pot vredni, da jih izlije na list papirja. 

Tako je ob pomoči osmih ljudi, nastala knjiga Ris, v kateri je zajeta bogata življenjska pot 'izgubljenca', kot se poimenuje avtor: 

»Govori o izgubljencu, ki se je vmes našel, nato spet izgubil, a naposled vedno našel.«

V izpovedi bralci lahko sledijo osebnemu in profesionalnemu razvoju Zorenča, ki je zajel svoje razmišljanje izpred 15-ih let, ob tem pa vključil svoje zdajšnje poglede na svet, ti so se bistveno spremenili, kot pravi, so vse uporabljene kletvice in opisani trenutki pristni. 

Kaj pa je sedaj na obzorju za nekdanjega 'specialca'?

Nekdanjemu pripadniku specialnih sil v življenju ni dolgčas, njegova pot ni vedno predvidljiva, vedno se najdejo nove pustolovščine, tudi sedaj se večino čas mudi v tujini, kjer deluje kot svetovalec za medicino in varnost.

Po širšem območju Afrike prav tako uči neke vrste taktično medicino, domačine preskrbuje z efektivnimi načini in strategijami, kako se ubraniti pred divjimi lovci. 

Tudi, ko se vrne v domovino si vedno zna zapolniti čas, predvsem poskuša izkoristiti veščine, ki jih je pridobil tekom različnih usposabljanj, med drugim organizira tečaje telesne govorice in situacijskega zavedanja, ljudi uči preživetja v naravi in še kaj. 

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Komentarji (8)

prerok (ni preverjeno)

Vojna je sramota za človeštvo, če bi se divje svinje tako pobijale, bi že davno izumrle !!!

Neviden (ni preverjeno)

Psihični bolnik,ki je odrezan od realnosti.Ta pravi se ne hvalijo.
Ima pa v nečem prav,ljudje se navadijo kot smo v Sloveniji navajeni životarjenja,vsaj tisti pravi delavski razred brez katerih bi že zdavnaj vse propadlo.Če bi oni odšli vsi skupaj na ulice in jo vžgali od trplenja potem bi bilo drugače.Ampak kaj ko so navajeni igrati hlabca,pa če je naš ali ono od dol.sploh pa je politika odprtih vrat vse pokvarla saj za tuje skrbimo bolje kot za nas same.

Mbb (ni preverjeno)

tako je

In reply to by Neviden (ni preverjeno)

BOZIDARKAPUCINAR (ni preverjeno)

ŽELELI STE POSLUŠAJTE HAHA

Katja7 (ni preverjeno)

NAVADITI se ne vse zgoraj našteto ni normalno.Tip je psihopat.

ortar (ni preverjeno)

Navadiš se kot odsekati piščancu glavo pri klanju !

In reply to by Katja7 (ni preverjeno)

Surfeiter (ni preverjeno)

Tip je biser bleferstva ...
Je li biseru ... se spomniš batin v Mariboru?

sarikaz (ni preverjeno)

ta ni S od specijalca ampak bolnik"in ne ne naredi te vojska takšnega to že imaš v sebi .

Starejše novice