Željko Bajić, slepi novinar: »Internet je v mojem poklicnem življenju spremenil vse.«

Željko Bajić je pionir radijskega novinarstva v Bosni in Hercegovini ter ena najprepoznavnejših osebnosti BH Radia 1. Leta 1982 je diplomiral iz novinarstva na Fakulteti političnih znanosti v Sarajevu, s čimer je postal prva slepa oseba v nekdanji Jugoslaviji s to izobrazbo. Svojo novinarsko pot je začel leta 1986, ko je vstopil v svet radia, medija, ki ga je že od otroštva navduševal. 

Bajić je svojo kariero posvetil predvsem izobraževalnim in dokumentarnim vsebinam, kjer je lahko s poglobljenim pristopom raziskoval teme, ki so mu bile blizu. Sodeloval je z mednarodnimi mediji, kot so BBC, Radio France International, Voice of America, EFE, BETA, AIM in IWPR, ter deloval kot dopisnik iz Moskve in Skopja. 

Njegovo delo je bilo vedno usmerjeno k izboljšanju dostopnosti informacij za osebe z invalidnostjo, kar se odraža tudi v njegovih prizadevanjih za digitalno dostopnost in vključevanje oseb z invalidnostjo v medije. 

V tem intervjuju z nami deli svojo edinstveno življenjsko in poklicno pot, izzive, s katerimi se je soočal kot prvi slepi novinar na območju nekdanje Jugoslavije, ter svoje poglede na tehnološki napredek in pomen dostopnosti v sodobni družbi.

Kako ste začeli svojo kariero kot slepi novinar v času, ko je bilo to skoraj nepredstavljivo?

»Po diplomi leta 1982 sem bil prva slepa oseba v nekdanji Jugoslaviji, mislim pa, da tudi precej širše, ki je pridobila naziv diplomiranega novinarja. Ko sem začel kandidirati za zaposlitev, so me mnogi spraševali prav to, kar sprašujete vi – ali ni to nepredstavljivo? Toda verjel sem, da lahko postanem novinar. 

Takrat so bili delovni pogoji bistveno drugačni kot danes, pa tudi mediji so bili povsem nekaj drugega. Sam tako na začetku svoje poti nisem bil deležen nobene tehnične podpore ali pomoči v kakršnem koli smislu. Na srečo sem imel jasno idejo, kakšno vrsto novinarstva želim delati. Takoj sem vedel, da želim delati radio. 

Radio sem poslušal že od otroštva in natanko sem vedel, kje bi lahko bilo moje mesto v njem. Seveda je bilo potrebno kar nekaj časa, da so to spoznali tudi tisti, ki so na radiu odločali.«

Katere so bile največje ovire, s katerimi ste se srečali na začetku svoje poti, in kako ste jih premagali?

»Na radio sem prišel leta 1986. Na mojo srečo sem se že v gimnaziji uporabljal magnetofon – napravo, ki je mlajše generacije ne poznajo več. Tako sem se, ko so me na radiu želeli naučiti uporabe magnetofona, le nasmehnil in jim povedal, da o snemanju vem že vse.

Resna ovira pa je bilo zbiranje informacij. Na srečo se mi je nekako uspelo izogniti delu v informativnih oddajah, kjer moraš informacije zbrati zelo hitro. To je bil čas brez računalnikov in mobilnih telefonov, torej popolnoma drug čas. Če bi me takrat kdo prisilil delati v informativnem programu, bi bil dobesedno izgubljen. Tako pa sem se lahko odločil za izobraževalne in dokumentarne vsebine, kjer sem lahko delal počasneje in sem lažje prišel do potrebnih informacij. 

Resda le do neke mere, saj sem moral najti način, kako nekaj prebrati iz knjige ali enciklopedije, kako pripraviti svojo oddajo, in končno, kako prebrati besedilo pred mikrofonom. Morate namreč vedeti, da se Brajeva pisava bere precej težje in počasneje, poslušalec pa tega ne sme opaziti! Zato je bila potrebna dolga in natančna priprava.«

Kako so se skozi leta spreminjali vaši pristopi k delu zaradi tehnološkega napredka?

»Ko sem bil že v Moskvi, bilo je leta 1994, sem na BBC poslušal reportažo, kako njihovi novinarji uporabljajo 'nek internet', o katerem takrat nisem vedel skoraj nič, in kako novinarji BBC pripravljajo oddaje s pomočjo 'spletnih virov'. Takrat sem rekel ženi, Bog daj, da bi to prišlo do nas še za časa mojega življenja! In glej, že tri leta pozneje smo imeli v Bosni in Hercegovini internet in smo začeli uporabljati vse, kar je ponujal. 

To je dokaz, da se lahko revolucionarne stvari zgodijo v zelo kratkem času. Internet je v mojem poklicnem življenju spremenil vse, dobesedno od temeljev.«

Delali ste v različnih mestih in za številne mednarodne medije. Kako so te izkušnje vplivale na vaše razumevanje dostopnosti in vključevanja oseb z invalidnostjo?

»Paradoksalno je – logično bi bilo, da imaš na začetku kariere, ko je najtežje, najboljše in spodbudne pogoje za delo, da bi lahko pokazal, kaj vse zmoreš, zlasti če si oseba z invalidnostjo. Žal je bilo v mojem primeru obratno: s časom je bilo vse lažje. Zadnja leta se v mnogih državah resno govori o asistentih na delovnem mestu. 

Verjemite, če bi mi kdo v zadnjih dvajsetih letih ponudil asistenta (kar se seveda ni zgodilo), ne bi vedel, kaj naj z njim. Svoje delo sem lahko opravljal povsem samostojno. Če bi imel asistenta na začetku kariere, pa bi bilo verjetno vse precej drugače!«

Ste opazili razlike v obravnavi slepih novinarjev v različnih državah?

»Presenetilo vas bo to, kar bom povedal: diskriminacija je povsod skupna značilnost! Ni bistvene razlike v obravnavi slepih novinarjev v razvitih državah in državah, kot je Bosna in Hercegovina. 

Pogosto omenim naslednji primer: Nekoč sem s prijateljem Švedom, vrhunskim slepim intelektualcem, ki se je šolal na več evropskih univerzah, tekoče govori več jezikov in je prepotoval velik del sveta, razpravljal, ali bi bilo mogoče, da bi kdo kot slep opravljal moje delo na švedskem radiu. Brez oklevanja mi je odgovoril, da ne. 

Zakaj ne, sem ga vprašal in mi je razložil: 'Če bi se slepa oseba prijavila na razpis za novinarja, bi to na Švedskem naredili zelo pretkano. Zaradi invalidnosti te seveda ne bi smeli zavrniti, zavrnili pa bi te zato, ker nimaš vozniškega izpita, saj je to razpisni pogoj. Tako da na koncu nimaš podlage za pritožbo. Na prvi pogled nisi diskriminiran, v resnici pa si.'«

Omenil bi pobudo, ki smo jo pred kakima dvema letoma sprožili slepa jezikoslovka Nina Zavašnik, profesor Evgen Bavčar, ki deluje v Parizu, in jaz.

Obrnili smo se na Evropski parlament s predlogom, da pritisnejo na Evropsko komisijo, naj se slepim z visoko izobrazbo omogoči zaposlitev pod enakimi pogoji ali z določeno pozitivno diskriminacijo. Veliko slepih z visoko izobrazbo, celo z doktorati, opravlja namreč dela, za katera zadostuje največ srednja šola. V Evropskem parlamentu sedi več kot 700 poslancev. Samo pet ali šest jih je pokazalo nek interes za našo pobudo, na koncu pa se ni zgodilo nič. 

S svojo pobudo smo seznanili tudi nekatere vodilne evropske medije. Žal mi je, da moram to reči – nihče, ampak dobesedno nihče od teh medijev ni kontaktiral katerega koli od nas za dodatne informacije!«

Katere digitalne tehnologije ali orodja so vam najbolj pomagala pri vašem delu?

»Bralniki zaslona so definitivno spremenili moje življenje. Na začetku so bile to 'drage igračke'. Mi na Balkanu smo bili dovolj iznajdljivi (in pogumni), da smo uporabljali nelegalne programe in aplikacije. Sčasoma se je stanje izboljšalo, danes pa ni več potrebe po zlorabah – na spletu je dovolj brezplačnih aplikacij, ki so zelo dostopne. 

Omenil bi bralnik zaslona NVDA, ki so ga razvili slepi programerji. Ta bralnik sledi najnovejšim izzivom v IT-tehnologiji.«

Kaj bi morali imeti programerji in spletni oblikovalci v mislih, ko ustvarjajo dostopne platforme?

»Oblikovalci so skoraj po pravilu mladi ljudje, ki se premalo zavedajo, da obstaja veliko uporabnikov spleta, ki ga zaradi različnih težav ne morejo tako enostavno uporabljati kot drugi. V primeru slepih in slabovidnih morajo denimo paziti, da opisujejo grafike, fotografije, da nekatere povezave naredijo bolj intuitivne. 

Kar na zaslonu vidi oseba z običajnim vidom, je nekaj povsem drugega, kot je zaznava uporabnika asistivnih tehnologij. 

Prav te dni je odlična aplikacija Be My Eyes izboljšala svoje rešitve tudi za uporabnike Windowsa, in upamo, da bo ta aplikacija v prihodnosti opravila to, kar bi morali narediti programerji in oblikovalci. Sicer pa – BeMyEyes je v zadnjih letih razvil izjemne rešitve!«

Kako ocenjujete trenutno stanje digitalne dostopnosti v Bosni in Hercegovini?

»Z eno besedo: stihijsko. Ni nobenega sistema. Vse je prepuščeno iniciativi posameznikov. Veseli smo, če se kdo od ustvarjalcev spletnih strani sploh zanima, kako narediti vsebine dostopnejše. Evropska direktiva o dostopnosti je med drugim predvidela obveznost elektronskih medijev, da določene vsebine naredijo dostopne. 

Žal se ni zgodilo nič – in se tudi v bližnji prihodnosti verjetno ne bo. Javni RTV servis, kjer sem delal, ima enostaven odgovor: Nimamo denarja. Tudi če kdo pritisne, je odgovor vedno enak.«

Sodelovali ste na delavnici o dostopnosti, ki jo je v okviru programa WebAid in ob podpori slovenskega Centra za mednarodno sodelovanje in razvoj organizirala Beletrina. Kako je ta izkušnja vplivala na vaše delo in pogled na digitalno dostopnost?

»To je bil izjemen dogodek, predvsem zato, ker smo tematiko dostopnosti lahko predstavili profesorjem in študentom Elektrotehniške fakultete v Sarajevu – torej prihodnjim programerjem, oblikovalcem, morda tudi odločevalcem. Danes bi to imenovali 'ozaveščanje', cilj katerega je, da čim več ljudi zunaj skupnosti oseb z invalidnostjo razume, za kaj gre. Zame osebno so bili pomembni tudi stiki, ki smo jih vzpostavili s partnerji iz Slovenije. Vsaka priložnost za boljše poznavanje je dobrodošla, saj smo vi na istem čolnu!«

Ali menite, da takšne delavnice prispevajo k izboljšanju dostopnosti v regiji?

»Mislim, da imajo smisel predvsem, kadar so regionalne. Kajti, na srečo ali žalost, slepih in slabovidnih ni veliko, in delati nekaj samo za uporabnike v Bosni in Hercegovini ali Sloveniji je precej nesmiselno. To se je pokazalo na primerih bralnikov zaslona, uporabe sintez govornih tehnologij in podobno.«

Kako pomembni so projekti, kot je WebAid, za skupnost slepih in slabovidnih v Bosni in Hercegovini?

»Medsebojna pomoč in sodelovanje v regiji sta nujna, zato si želim, da bi bilo takšnih projektov čim več!«

Kaj bi priporočili organizacijam in institucijam, ki želijo izboljšati dostopnost svojih storitev?

»Nujno je, da se čim več posvetujejo z dejanskimi uporabniki. Še posebej s tistimi, ki imajo različne izkušnje. Živimo v odprtem svetu, informacije so dostopne hitro in preprosto. Torej – nesmiselno je, da nekdo 'odkriva toplo vodo'. Dovolj je, da vpraša prave sogovornike!«

Kaj vas motivira, da kljub izzivom nadaljujete svoje delo?

»Lani sem šel v pokoj. Žal moja medijska hiša – javni RTV servis Bosne in Hercegovine – ni imela možnosti, rekel bi tudi ne posebnega interesa, da bi sodelovanje z menoj nadaljevala. Zaradi tega sem bil zelo žalosten. Vem namreč, da sem v 40 letih pridobil veliko izkušenj, ki bi komu lahko bile koristne. Ponosno pa lahko povem, da so nekatere organizacije in institucije prepoznale, o čem govorim in me vabijo k sodelovanju na drugih področjih.«

Kakšne spremembe bi si želeli videti v prihodnosti, ko gre za vključevanje oseb z invalidnostjo v medije in širšo družbo?

»Možnosti so neverjetne. Informacijske tehnologije so 'demokratizirale' tako medijsko sfero kot življenje nasploh. Danes lahko vsak ustvarja medijske vsebine – potrebna je le odprtost šol, ki izobražujejo slepe in slabovidne otroke, za sodobne tehnološke izzive. 

Želim reči – te šole morajo razvijati tehnološko in medijsko pismenost svojih učencev. Danes ni več nujno razmišljati o zaposlitvi v javnem mediju – vsak lahko ustvari poslušan ali gledan podkast, postane vplivnež. Možnosti so neverjetne, vse pa je v idejah.«