Shiffrinova skozi šumo in štajerski aufbiks

Mikaela Shiffrin je šla kar skozi »šumo«. Jap. Sproščeno, neobremenjeno, celo malo slabe volje. Bila je sobota, bilo je njeno četrto mesto. Pride tudi taki dan, ne? Pa nič zato. Šla je skozi gozdiček, do press centra v hotelu Habakuk. Prav tam pa je na poti nabasala na najzvestejše navijače Ilke Štuhec. Čakali so, da namreč novinarska kolegica pobere izjavo enega od najzvestejših privržencev Ilke, zato so nastavili zastave in pripravli raglje, en od njih pa je zakričal za Shiffrinovo in me pobaral: »Ilka, Ilka! Misliš, da me razume, ne? Seveda razume! Ilka, Ilka!«

To je ta mariborski, štajerski, pohorski duh. Aufbiks, kot rečemo na tem koncu. »Borbati se« sicer ni glagol, vsaj ne v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, toda ko ga je Štuhčeva izrekla v nedeljo po slalomu, je bila, točno takšna, kakršna je, n(a)ravno nasmejana, v bistvu Maribor na dveh nogah. To je sporočila Zlata lisica: borbamo. Dvajset tisoč gledalcev v dveh dneh je zavidljiv dosežek, še zlasti, ko organizatorji razlagajo, kako do proračuna pridejo bolj ali manj le s sponzorji iz lokalnega okolja, ker onkraj Trojan sponzorji praviloma dajo le moralno, ne pa tudi finančno spodbudo.

Ilka Štuhec, skravžlana, nasmejana, dobrovoljna in neverjetno optimistična je minuli vikend poosebljala ta štajerski duh. Samo da si jo videl, si bil dobre volje. Njena Borbenost z upanjem, da bo kmalu bolje. In je bilo. Ilka se je peljala po Pohorju tako kot se pelje štajerški naglas: robato, na polno, nepopustljivo in predvsem na glavo. Ne išče »pravih« odgovorov, ne izbira besed. Preprosto: je. Komaj druga smučarka - poleg Frederice Brignone -, ki je letos prišla do točk v vseh petih disciplinah. Trenutno peta najboljša smučarka v svetovnem pokalu. Ki pa zna stopiti na žogo. Ve, da ni vsaki dan nedelja, kot bi rekli v Mariboru. Zato bo slalom v bodoče še malo počakal.

Zlomljeni količek sreče

53. Zlata lisica ne bi mogla skoraj bolje uspeti, kot je. Že ko je Tina Maze (prvič) napovedala upokojitev, je padlo vprašanje, kaj bo z Lisico, bo še kdaj takšen naval in takšen cirkus. Pa je bila lani Ana Drev prikupno druga, letos pa sta bili kar dve slalomistki med deseterico (nazadnje leta 2001!) ter tri med dvajseterico, pri čemer je bila borba taka krepka, do zadnjega (v slalomu so prevzemale vodstvo ena za drugo). Tudi zaradi Mazejeve je tokrat bil cirkus, ampak poudarek je na »tudi«, saj v ciljnem izteku nisi dobil občutka, da je Tina Maze z naskokom glavna zgodba. Ne. Zdi se, da je bila glavna zgodba Zlata lisica kot taka. Predvsem pa borbene, razpoložene in nasmejane smučarke, vedno pripravljene za izjavo, besedo spodbude ali pohvale navijačev.

Še Srečko Vilar, generalni sekretar organizacijskega odbora Zlate lisice, ne bi mogel bolje povedati: uspelo je skoraj vse. Malo jim je, potem ko je bil sploh slalom ali prestavljen v Kranjsko Goro ali pa odpovedan, končno pomagala tudi sreča: še dobro, da se je Mikaela Shiffrin na slalomu pripeljala do zmage z zlomljenim količkom pod in med nogami. 

V živo vs. televizija

Za smučanje je - če ga primerjamo denimo z nogometom - predvsem treba zgodaj vstati. Da, tudi če stanujete v Mariboru. Zato je ogled tekme v živo predvsem celodnevna izkušnja. In predvsem in sploh izkušnja: v soboto je šofer na šestki vse tja do obronkov vozil skorajda reli, da bi ja čimprej pripeljal potnike pod vznožje. Šlo je potem malo počasneje, vendar v dobrem duhu, potrpežljivo in razpoloženo. Če ste šli ob osmih zjutraj iz centra Maribora z brezplačnim (!) avtobusom, ste bili na prizorišču v slabi uri. Ni malo ni pa tudi kdo ve kako veliko. Počasi, pa ziher.

Pohorska »strmina« omogoča dober ogled še zlasti iz ciljne arene, saj lahko tekmo spremljaš v živo, zraven pa pogleduješ še na veliki zaslon, ki pride prav zlasti v zgornjem delu veleslaloma. Komentator Mitja Šeško in didžej Toni Božanski sta dobro spremljala dogajanje, skrbela, da vzdušje ni padlo, čeprav je bila opazna razlika v trenutkih, ko so po progi peljale Slovenke in najboljše ter ostale. Še zlasti v drugem teku, ko je sonce svetilo sicer naravnost v oči, a se je zato zbralo največ gledalcev v obeh dneh, je bilo tekmo užitek spremljati v živo, tudi zato, ker so bile razlike vodilnih tako majhne in je napetost temu primerno rastla. Veliko pa o »dobri publiki«, kar vsekakor ni bila obvezna protokolarna floskula, pove tudi to, da so spodbujali in navijali, čeprav se Slovenke niso borile za oder za zmagovalke.

V nedeljo smo primerjali sobotne ogled tekme v živo z ogledom prenosa na Televiziji Slovenija. Slika, komentar, intervjuji približajo več neposrednih športnih aspektov dogodka, toda zmanjka pri podoživljanju navijaškega vzdušja, ki je eksplodiralo skorajda bolj na veleslalomu, saj sta Ana Bucik in Ilka Štuhec z uvrstitvijo med najboljših deset presenetili že sebe, kaj šele zbrano publiko, ki se je v nedeljo zbrala sicer v manjšem številu. Na kavču se da prav tako glasno navijati, z veseljem si na toplem, vendar se vseeno ne da primerjati z ogledom v živo, saj so tekmovalke res dostopne, vzdušje pa družinsko, navijaško in športno.

Na Trgu živahno mrzlo

Koncept spremljevalnega programa je podobno kot športni na Zlati lisici že ustaljen, čeprav doživlja vizualne in vsebinske osvežitve, pri čemer se zdi, da organizatorji še vedno niso našli ultimativno uspešnega recepta. Če so Modrijani v četrtek navdušili zavidljivo množico (in je Blaž Švab prepeval in skakal kar po mizah), so tako v petek kot soboto ljudje po žrebu številk hitro šli raje na toplo. 

Izbira Lačnega Franza je vnovič pokazala, da Zoran Predin z ekipo kvalitetnih, toda hkrati neprepoznavnih glasbenikov ne predstavlja »lokalnega programa«, povrhu pa ga je baje še mučilo grlo. Tako je presenetljivo Big Foot Mama še najbolje vžgala, morda tudi zaradi bolj rockerskih ritmov in prepoznavnih rekla-je-ne-morem napevov, je pa žal marsikoga pregnal domov tudi preveč ozvočeni bas in nasploh nekoliko slabša zvočna podoba.

Prireditev Hvala, Tina, ki jo je v soboto zvečer pripravila Televizija Slovenija in je sledila žrebu ter koncertu, je bilo gotovo bolje pospremiti doma na kavču kot v živo, saj je bilo že malo dlje od odra težje karkoli slišati, zbranim pa je bil prav na sredini trga na voljo največji/edini primeren zaslon, na katerem je tekel tudi precejšen del programa, ki ga v živo prisotni niso mogli videti in se jim je zdel tuj. Predvsem pa so vsi po uvodnem nagovoru Tine Maze vzeli pod pot noge in režiser je stežka našel kader trga iz ptičje perspektive, kjer bi skril vse bolj prazne mize, čeprav smo tisti, ki smo ostali, zamigali in zapeli ob Šank Rock (Pravljica o mavričnih ljudeh), Lačnemu Franzu (Praslovan, Ladja norcev), Big Foot Mami (Užitek na replay). 

Če se je Sanja Modrić vnovič izkazala kot voditeljica, ki razume kontekst časa, prostora in priložnosti, se je njen sovoditelj David Urankar precej bolj mučil, uvodni nagovor v bolj osrednjeslovenskem narečju s pristopom, kakršen je Mariborčanom pač preprosto tuj, pa je prireditev po nepotrebnem tudi oddaljil od ciljne populacije. Kakšen Korošec ali prepoznavni Mariborčan bi prireditvi dala bolj lokalni pridih, kar je edino, kar smo nekoliko pogrešali na 53. Zlati lisici. Vsekakor pa je bil vikend, kakršnega še lep čas ne bomo pozabili. Ker je imel toliko ... Vsega. 

Jaša Lorenčič