Mariborčanka v Indiji videla poslovne priložnosti, zdaj tam živi

Mateje Geder, ki trenutno živi v Indiji, ta dežela nikoli ni turistično preveč privlačila. Kljub temu je usoda želela, da njen začasni dom postal prav ta dežela: »Najprej moram reči, da Indija nikoli ni bila na mojem spisku turističnih destinacij, čeprav sem kar dosti potovala. Preprosto zaradi preveč predsodkov, povezanih s to državo, kot so revščina, prometni kaos, umazanija, onesnaženje, podnebne razmere … Pač vse to, kar je, povsem drži in zaradi česar je še sedaj težko privabiti kakšnega Slovenca v ta del sveta. A Indija je tudi drugačna oziroma ponuja še veliko več, če to le želiš videti in sprejeti.«

Njeno prvo potovanje v Indijo je bilo poslovne narave in takoj je, bolj kot revščino, prometni kaos ali umazanijo, videla razvojno dinamiko, priložnosti ter pozitivno atmosfero, ki vlada tukaj.»Seveda so bile moje izkušnje omejene na Delhi oziroma na velemesta, takrat po Indiji še nisem potovala, da bi doživela tudi tamkajšnje podeželje. Potovanja so prišla kasneje in razlike med podeželjem in velikimi mesti oziroma mega-mesti z več kot 20 milijonov prebivalcev so ogromne, neprimerljive, tako v infrastrukturi kot v mentaliteti ljudi,« pripoveduje Gederjeva.

Kljub strahu domačih je morala poskusiti

Pri tovrstnih življenjskih odločitvah je marsikomu pomembno tudi mnenje domačih. In tako kot pri večini, je bil tudi pri njej odziv domačih strah pred njenim odhodom.

»Odziv domačih je bil pričakovan: šok bolj kot presenečenje, strah bolj kot samo zaskrbljenost, tudi solze. Oditi skoraj 6000 kilometrov daleč in v povsem drugačen svet ni primerljivo s potovanjem po Evropi, kjer si lahko mimogrede v istem dnevu še nazaj. A čeprav sem se podala bolj eksperimentalno, sem si rekla, da moram poskusiti. Eksperimentiranje v večjih in manjših oblikah pa še kar traja, a rada imam izzive in rada spoznavam nove stvari – tako v akademskem oziroma študijskem kot v doživljajskem smislu,« nam zaupa.

Kot nam je povedala, se njeni domači se za pot v Indijo še opogumljajo. »Zaenkrat pa so njihova potovanja v Indijo bolj virtualne narave – nekajkrat na teden po Skypu,« smeje doda.

Promotorka visokošolskega izobraževanja 

Sogovornica v Indiji dela kot neodvisna svetovalka na več projektih, ki so bolj ali manj povezani s Slovenijo: »Že od kar sem tukaj, sem aktivna na področju pametnih mest, kar je tukaj praktično tema številka ena. Vlada premiera Modija, ki je na oblasti od leta 2014, si je namreč zadala zelo ambiciozne cilje glede preobrazbe celotne države na več področjih in v ta namen oblikovala iniciative, kot so Make in India, Skill India, Digital India, Start-Up India, 100 Smart Cities Mission.«

»Kljub temu da ima Delhi še praktično kolonialno infrastrukturo in verjetno še dolgo ne bo konkuriral (če sploh!) Barceloni ali pa Singapurju, so pristopi pri preoblikovanju tako imenovanih mega-mest - Delhi ima po poročilu združenih narodov iz leta 2014 25 milijonov prebivalcev, na ozemlju približno 1.500 kvadratnih kilometrov - so drugačni, in dejstvo je, Indija na področju pametnih rešitev dela velike korake naprej. Tako je na primer z novembrsko finančno reformo v večjih mestih praktično povsod mogoče brezgotovinsko plačevanje, praktično vse storitve – od čistilnice, raznih opravkov, nekaterih zdravstvenih storitev, do seveda naročanja taksijev, dostave nakupov in hrane domov – vse mogoče naročiti in tudi plačati online preko posebnih aplikacij,« nam zaupa.

Drugo področje, na katerem dela, je visokošolsko izobraževanje oziroma promocija tega na indijskem visokošolskem trgu. »Trenutno je v teku nekaj manjših projektov, za katere vem, da so prava stvar, kako dve tako različni državi po velikosti in kulturi, kot sta Indija in Slovenija, povezati na skupni imenovalec, kar se internacionalizacije tiče. Seveda internacionalizacija pomeni veliko več kot le pridobivanje študentov iz Indije. Podpora slovenskih institucij sicer je, a bolj simbolična in Slovenija zna tukaj biti še bolj birokratska kot Indija, zato upam, da bo Slovenija kmalu sprevidela, da se splača Indijo kot enega ključnih trgov prihodnosti, obravnavati drugače oziroma prioritetno. Potrebe po visokošolski izobrazbi, kjer je tretjina prebivalcev mlajša od 16 let in je kar 50 odstotkov mlajših od 25 let, so preprosto rečeno – velike. Vsak si lahko kaj hitro izračuna, kaj ti odstotki pomenijo pri prebivalstvu, ki šteje 1,3 milijarde. Ja, ne desetine, ampak stotine milijonov, in Indija tako v infrastrukturnem kot kadrovskem smislu trenutno nima absorpcijske zmogljivosti izobraziti svojih prebivalcev,« doda.

Mateja v Indiji najbolj pogreša preproste stvari, ki so nam doma samoumevne. »Predvsem kakšne takšne za razvajanje, kot je na primer kakšen dober sir, dobro olivno olje, bučnega tukaj seveda tako ali tako ni mogoče dobiti, a če ga prinesem s seboj, so ga moji indijski prijatelji tudi že veseli … Seveda ne smem pozabiti omeniti dobrega vina, ki ga je tukaj težko dobiti po neki sprejemljivi ceni, saj so indijske takse in dajatve na vino zelo visoke, a upam, da bo glede na to, da se vinska kultura hitro širi in je predvsem med mlajšimi poslovneži kupiti ali naročiti vino bolj 'in' kot pa viski in pivo, to sčasoma vplivalo tudi na nižje cene in bolj kakovosten izbor.«

»O vrnitvi nazaj težko govorim, v bistvu sem tako zmeraj na relaciji Indija - Evropa, zaradi posla in zaradi študija. Zaenkrat je primarna začasna destinacija Indija, a v bistvu bom tam, kjer bodo zanimivi projekti in kjer bom lahko delala to, kar želim, in če me bodo ljudje še lepo sprejeli, kot so me tukaj, toliko bolje,« smeje doda.

Dežela nasprotij

Sogovornica za Indijo pravi, da je to dežela nasprotij. »Indija se seveda zelo razlikuje od Slovenije, Evrope in preostalega zahodnega sveta, ki smo ga v Sloveniji bolj navajeni. To tudi ni Kitajska in preostali Daljni vzhod, to je preprosto Indija oziroma južna Azija, če govorimo širše, saj je podobnosti mogoče zaznati z nekaterimi sosednjimi državami, kot so Šrilanka, Bangladeš, Nepal, Pakistan ... Že ob prvem obisku mi je bilo jasno, da v deželi takšnih nasprotij, kjer na relativno majhni razdalji lahko vidiš najdražje avtomobile, sodobne nakupovalne centre, luksuzne hotele in istočasno tudi berače in brezdomce, ki živijo v človeka nedostojnih razmerah – da se bom morala osredotočiti na pozitivne stvari in preprosto vzeti vse negativne stvari, ki jih Indija ima, in ima jih veliko, v zakup. To je bilo tudi lažje, ker delam na področju izobraževanja in jasno je, da se proti vsem problemom, ki jih Indija ima, lahko borim samo posredno, kajti osnova za to, da se ta država, kjer je še vedno 27 odstotkov prebivalstva nepismenega, 25 odstotkov pa živi pod pragom revščine, razvija, je izobraževanje, izobraževanje in še enkrat izobraževanje. In tukaj vidim svoj prispevek in svojo vlogo,« pojasnjuje.

Kot pravi, jo je že ob prvem obisku prevzelo, kako pomembna vrednota je v Indiji izobraževanje: »Tako za tiste najbogatejše sloje, ki so pripravljeni plačati nepojmljive 'šolnine', da vključijo svoje otroke v ekskluzivne vrtce (da o univerzah ne govorimo), do tistih najrevnejših, ki vidijo v izobrazbi svojih otrok možnosti za njihovo boljše življenje, tako v ekonomskem kot v družbenem smislu. Seveda je v oddaljenih in revnih predelih realnost tudi ta, da se ljudje sploh ne zavedajo pomena izobraževanja in so sanje tipične štirinajstletnice (in njene družine) še zmeraj, da se čim prej poroči. A to spada v kategorijo, na katero lahko ne morem vplivati, zato se poskušam z njo ne obremenjevati.«

Gederjeva je spregovorila tudi o problematiki, ki se dotika barve kože. »Osebno sem bila zelo presenečena, kako globoko je v Indiji zakoreninjen pomen barve kože – svetlejši odtenek imaš, bolj si družbeno priznan. Še več, nemalokrat so mi rekli, da bela koža odpira vrata … Najprej sem bila začudena, kako to, da na vsaki kremi za obraz kot prva lastnost piše, da kožo posvetli, a ko sem bila celo v družbi izobraženih prijateljev priča negativnemu odnosu do Indijcev iz južne Indije, ki so temnejše polti, mi je zadeva postala povsem jasna in me je prizadela. Sploh če se spomnim otroštva, kako zanimivo se nam je zdelo, ko smo videli vidimo kakšnega temnopoltega človeka v naši bližini. Vem, da sem kolegici iz otroštva najbolj zavidala lutko – malo črnčico, ki jo je dobila od tete iz Amerike. No, to je tukaj drugače,« razlaga.

Ena od stvari, ki se je je dotaknila, je odnos bogatejših Indijcev do služabnikov. »Tukaj velja, da ima vsaka vsaj malo bolj premožna družina svojega služabnika, ki pospravlja, kuha, streže in pa šoferja, da o pomoči vrtnarjev, vratarjev itd. pri bogatejših slojih ne govorimo.  Včasih se šalim in jim rečem, da so v odnosu do služabnikov od Britancev podedovali najslabše … Namesto, da bi jih izobrazili za delo, jih nadirajo, jim zmeraj kaj očitajo, da ne naredijo dobro … Enkrat sem bila skupaj z Indijci na neki večerji in ko sem se zahvalila, ko mi je služabnik postregel, so me vsi malo čudno pogledali. Ne, da se služabnikom ne zahvalijo, v komunikaciji z njimi jih največkrat niti v oči ne pogledajo! To težko sprejemam, čeprav so moji prijatelji,« pripoveduje.

Tujci dobro sprejeti

»V glavnem smo tujci dobro sprejeti in zase moram reči, da imam na ta račun mini privilegije v trgovinah, bankah, restavracijah … obravnavajo te kot malo bolj pomembno stranko. A to ne pomeni, da se zaradi tega počutim bolje. Nasprotno, prav zoprno je, ker je vedno v ozadju prisotno dejstvo, da je to zaradi barve kože. Moji temnopolti prijatelji iz afriških držav pogosto nimajo teh izkušenj, razen če so v diplomatski službi, to je potem rang višje od normalnih smrtnikov. Sicer pa so predeli, kjer so bolj navajeni na tujce in drugod manj. Zanimivi so seveda predvsem turisti iz okoliških držav, kjer ni veliko tujcev in jim en selfi ali fotografija s tujcem veliko pomeni,« razlaga.

V Indiji živi le peščica Slovencev, po njenih podatkih, malo več kot 30. »Največ nas je v Delhi National Capital Region, sicer pa smo razkropljeni po vsej Indiji. Kljub temu smo lansko leto s pomočjo sredstev Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in ob podpori veleposlanika Jožefa Drofenika ter kot nadaljevanje prizadevanj prejšnje ambasadorke Darje Bavdaž Kuret, da se Slovenci med seboj povezujemo, ustanovili društvo z imenom Slovenija v Koromandiji in se tako postavili na indijski zemljevid. Člani društva smo v glavnem Slovenci, ki v Indiji – v mešanih zakonih – bivajo že nekaj let, vedno 'izsledimo' koga novega, druga skupina smo Slovenci 'na začasnem delu v Indiji' in tretja so Slovenci, ki zaradi svojega načina življenja želijo ostati anonimni in niti ne iščejo stikov z nami. Sicer pa smo povezani preko Facebooka in se občasno srečujemo tam, kjer nas je več, npr. Delhi in Bangalore. A zaenkrat se mi bolj kot redna srečanja, ki so zaradi razdalj praktično nemogoča, zdi pomembno to, da vemo drug za drugega, da lahko drug drugemu pomagamo s kakšnimi nasveti, poznanstvi in da imajo novi indijski Slovenci koga, da se lahko na nanj obrnejo. Prav gotovo pa je dober občutek, če veš, da še nekdo v tej ogromni državi, govori tvoj jezik,« pripoveduje.

Družabno življenje je v Indiji zelo pomembno

Kot nam je zaupala, je v Indiji ena osrednjih stvari družabno življenje: »Ooo, to je v Indiji zelo pomembno – in nujno. Res da Delhi svojimi 25 milijoni in širša regija prestolnice s 50 milijoni nudi ogromno možnosti za raznovrstne zabave, a včasih se mi zdi, da si že kar izmišljamo razloge - ja, to že govorim v prvi osebi množine, da se družimo in zabavamo. Največkrat ob večerih in ob vikendih. Sama sem članica dveh velikih mednarodnih skupin tukaj in se dobivamo redno – Indijci in tujci, približno pol pol. Potem se iz teh velikih skupin naredijo manjše skupine in zasebne zabave s plesom in glasbo iz prenosnih zvočnikov, povezanih z YouTube preko mobilnih telefonov, tudi žive glasbe po lokalih je veliko … Zabave in druženja res ne manjka, ko in če si ga želiš. Priljubljeni so tudi nedeljski brunchi, ki se lahko nadaljujejo v večerjo, sploh če je družba dobra. Imeti se dobro in uživati življenje v vsakem trenutku je pomemben del življenjske filozofije tukaj. Sicer pa je v Indiji pomembna večerja, ki vsakodnevno zbere družino, pa tudi prijatelje in znance. Hrana je na splošno pomemben del indijske kulture oziroma načina življenja.«

V času Festivala Lent se rada vrne domov

Gederjeva obišče Slovenijo dvakrat letno. »Maja ali junija in poskušam ostati do Lenta, ker je tukaj vročina neznosna - več kot 45 stopinj - in konec decembra, ko poskušam ostati, kar se da dolgo v januarju, ker je tukaj zima, ki v temperaturnem smislu za naše razmere ne pomeni nič, a ker ni centralnega ogrevanja, so stanovanja zaradi visokih stropov in marmornatih tal tako hladna, da je bivanje dokaj neprijetno. Seveda velja omeniti, da sta december in januar za domačine v Delhiju dva meseca, ko najbolj uživajo. To je kratko obdobje, ko so temperature nižje, že februarja je lahko 30 stopinj. A za mene velja obratno, na vročino se lahko navadim, na mraz pa ne.«

O vrnitvi v domovino zaenkrat še ne razmišlja, želi pa si, da bi se tudi slovenska podjetja in izobraževalne institucije začele bolj drzno spogledovati s tem trgom: »Ko sem predsednika državnega zbora Milana Brgleza ob njegovem obisku v Indiji pred približno dvema letoma vprašala, kakšno je njegovo sporočilo slovenskim podjetjem, je odgovoril: 'Če ne tukaj, kje boste?' Temu se kar pridružujem,« zaključi.

Urška Martinc