Nekoč so starejši ljudje veljali za modrece, ki so prenašali znanje na mlajše generacije. Danes se zdi, da so postali tretjerazredni člen v naši družbi.
Sodobna družba poveličuje mladost, lep videz, urejenost in brezskrbno življenje. Užitek postal nekaj samoumevnega, delo in razvoj v življenju pa dobivata obstranski pomen. Zaradi poveličevanja tako imenovane večne mladosti, zanikamo starost. Lahko rečemo, da se jo celo bojimo. Stare ljudi gledamo kot odpadni del družbe, tako zaradi videza kot zaradi prepričanja, da so nekoristni. Pa so res?
Starajoča se družba
Do leta 2060 napovedujejo, da bo skoraj več kot tretjina prebivalcev starejša od 65 let. Kar tudi pomeni, da naj bi bila več kot tretjina prebivalcev delavno neaktivnih. Kaj to prinaša za pokojninsko politiko, delovno reformo in same razmere na trgu dela, še nihče z gotovostjo ne zna trditi. Sam sistem, ki ga poznamo danes in so ga poznali pred nami, verjetno ne bo več obstajal zaradi preprostega dejstva, da ostanek delovno aktivnega prebivalstva ne bo sposoben sam skrbeti za pokojnine starejših:
»Slovenija je ena od držav z največjim indeksom staranja.«
Stari ljudje so vir znanja
V nekaterih državah starejše ljudi, ki so se že upokojili vzamejo v službo oziroma v mentorstvo mlajšim delavcem. Poznane so tudi oblike medgeneracijskega sodelovanja, kjer velja prepričanje, da so mlajši ljudje spretni, hitrejši in iznajdljivejši, starejši ljudje pa imajo neprecenljive izkušnje in nasvete, ki jih lahko delijo na mlajše. Mladi ljudje smo navadno res zagnani, vendar izkušenj in doslednosti, ki jo imajo starejši ljudje, nimajo.
Prepričanje, da so starejši ljudje 'nekoristni' ne drži
Poznamo dve vrsti ljudi. Tiste, ki komaj čakajo na upokojitev in zaslužen prosti čas in tiste, ki jih misel na pokoj spravlja ob pamet. Ljudem po 65. letu, ki si še vedno želijo delati bi bilo smiselno omogočiti in jih vključiti v podobne programe, ki so omejeni zgoraj. Nekatera podjetja, tudi v Sloveniji, podobne projekte že izvajajo.
Resnica je, da nam tako fizične kot tudi kognitivne sposobnosti s starostjo upadajo. Nekateri starost radi primerjajo z letnimi časi - pomlad je otroštvo in mladost, poletje so zrela leta, jesen je starost, zima pa predstavlja zaslužen počitek.
»Z vsakim letom, ki mine, sem bolj zadovoljen. Ta občutek me spremlja že od mojih štiridesetih. Takrat sem bil nekoliko vznemirjen ob tej življenjski prelomnici, toda moj stari prijatelj me je potolažil: Ne pritožuj se nad staranjem – veliko, veliko ljudi nima tega privilegija,« so znane besede Earla Warrena, nekdanjega guvernerja Kalifornije.
Predsodke o staranju moramo končati tam, kjer se začnejo – prepričanje, da so vsi stari ljudje enaki. Medtem ko imamo nekoga, ki že pri petdesetih letih stagnira in ne ve več, kaj bi sam s seboj, imamo ljudi, ki pri petinosemdesetih letih še vedno tečejo maraton. In tu je opazka, da marsikdo v najlepših letih tega ne zmore, na mestu. Imamo starejše ljudi, ki so še popolnoma vitalni, polni volje do življenja, brez strahu in tiste, ki so voljo že zdavnaj izgubili. Prav tako lahko enako sliko vidimo tako pri štirideset letnemu človeku, kot tudi pri dvajset letnemu.
Stari ljudje so koristni tako zelo, kot si želijo biti – navadno imajo le dovolj izkušenj, da se jim ne da več ukvarjati in usmerjati energijo tam, kjer ne želijo.
Zavedanje, kaj je tanatofobija
Je strah pred smrtjo in vedno bolj pogost pojav v naši družbi. Strah nas je, da bo lepota zbledela, bojimo se same odvisnosti od drugih, ker smo prepričani, da staranje prinaša samo tegobe. Strah nas je poslednje postaje, čeprav nihče od nas ne ve, kaj nas čaka. Na svetu je veliko verovanj - nekateri se zatekajo k bogu ali bogovom, drugi k ateizmu ali pa verovanju reinkarnacije. Ne glede na to, v kaj verjamemo, vse nas včasih spreleti strah, kaj bo, ko bo prišel trenutek. Nekateri se izgube bližnjih bojijo bolj od lastne smrti. Ampak zakaj smrt, tako kot rojstvo, ne dojemamo kot del življenja? Seveda ni enako, pri rojstvu je prisotno veselje in vzhičenost, pri smrti pa nepopisna žalost. Vendar je tudi ta del življenja.
»Smisel življenja je, da ohranimo srce odprto za vse, kar je človeško, tudi v razočaranju, v samoti, v bolezni in smrti,« je dejala Zenta Maurina Raudive.
Tako kot je medicina pripomogla k daljšanju življenjske dobe, je pripomogla tudi k temu, da odrivamo smrt na stranski tir. Včasih, kakšnih 50 let ali več nazaj, je bilo normalno, da so ljudje umirali v naravnem okolju, obkroženi z ljudmi, ki so jih imeli radi. Otroke so vodili na pogrebe, ker so menili, da jih morajo pripravljati na življenje in jim že zgodaj pokazati, da ta ni posajeno samo z rožicami.
Danes ljudje umirajo po domovih za ostarele, ki se vedno bolj polnijo ali pa po bolnišnicah. Očitek ni na strani svojcev, saj nam sam tempo današnje družbe niti ne omogoča, da bi lahko skrbeli za bližnje, tako kot si želimo. Vendar kolikokrat se takšni primeri zgodijo, ker odrivamo situacijo na stranski tir, ker se ne želimo spopasti z njo? Smo kdaj razmislili, da nas v šoli učijo vseh raznih stvari, malokdo od nas pa se je že zgodaj naučil, kako se spopadati z življenjskimi situacijami in čustvi, ki pridejo v takšnih trenutkih?
Stari ljudje in staranje ne bi smeli biti niso breme družbe. Nasprotno. Staranje je naravni in povsem običajen del življenja, ki mu še nihče ni ubežal. Kot družba se bomo morali le spopasti s spremembami, ki jih prinaša starajoče se prebivalstvo. Razmišljati v tej smeri, kako bi lahko kot posamezniki pripomogli k družbi, ne le ona nam. In zavedati se moramo, da človek, ki je iskren do sebe in je izpolnil svoj smisel v življenju, od katerega je čutil, da je poslan, se na koncu ne boji smrti. Ker je ta le še ena pot v neznano.
»Človekova duhovna svoboda, ki mu je do zadnjega diha ne moreš vzeti, mu daje prav tako do zadnjega diha priložnost, da smiselno oblikuje svoje življenje,« je znan rek Viktorja Frankla.
