Foto: Tim Vengust
To, da pristaneš v bivalni enoti Doma Lukavci, ni nujno nekaj negativnega. Albert Korez dokazuje, da se kljub bivanju v bivalni enoti lahko živi polno in srečno življenje. To je njegov dom, kjer se počuti sprejetega in kjer je njegova nova družina.

Pogovarjali smo se z Albertom Korezom, prijetnim 66-letnikom, ki pa mu življenje ni vedno prizaneslo, zato danes biva v dislocirani bivalni enoti Doma Lukavci v Ljutomeru. Povprašali smo ga o njegovem življenju in o tem, kako se počuti in kako je bivati v Domu Lukavci. 

Že takoj na začetku nam je Albert z velikim nasmehom jasno pokazal, da je zadovoljen, na vprašanje, kako se počuti, pa nam je odgovoril, da 'sončno'. 

Zaradi težkega otroštva začel doživljati travme

A v njegovem življenju ni bilo vedno vse tako 'sončno', sprejeti je moral marsikaj, med drugim tudi to, da je ostal brez staršev in zamenjal kar šest družin, kar je na njem pustilo negativne posledice.

»V svojem otroštvu sem izgubil očeta in mamo, vsak je šel v svojo enoto, eden je bil invalid, ker se je ponesrečil v tovarni, druga pa je bila kaznovana za nekaj, kar ni storila in je bila na Igu. In v tistem času sem potem jaz začel doživljati te travme in se spraševati, kje so moji starši. O tem sem začel vse bolj razmišljati in tuhtati,« je povedal Albert.

Dodal je, da je bil nato nastanjen pri stricu, bratu od mame, a ga ta ni lepo sprejel: »On me je imel za najslabšega, bil sem mu kot kamen spotike, ker je pač moral za mene skrbeti.«

Sčasoma je pristal pri rejniški družini, ki jo je nato spet zamenjal, tako da se je selil vse od Trbovelj do Majšperka, Ptuja, Limbuša, Lendave.

»Te družine, vsaka je nekaj pustila na meni, neko posledico, nekaj je bilo tudi pozitivnega, ampak več je bilo negativnega in to se je potem izražalo skozi celo dobo odraščanja in to se potem tudi vidi, ali napreduješ ali pa nazaduješ,« je še dodal.

»Mislim, da so moje psihične težave rasle z mano«

Kljub vsem selitvam in dejstvu, da ni imel praktično nikogar, je Albert naposled končal šolo, si poiskal delo in se celo poročil, ga je pa vse to, kar se mu je zgodilo v otroštvu, kot pravi, psihično uničilo.

»Uspešno sem naredil šolo, odslužil sem vojaški rok, bil sem celo življenje delavec, bil sem tesar, delal sem zidarijo, razne te težke poklice sem opravljal. Mislim pa, da so moje psihične težave rasle z mano, vse od otroštva, to se vse izraža v meni, to je tako, kot da si na robu,« je pojasnil.

Zaradi tega je nato zapadel v močno depresijo, ki si jo je poleg tablet lajšal tudi z alkoholom in postal odvisnik. A zavestno se je odločil, da to napako popravi, zato se je odpravil na zdravljenje, ali kot sam pravi na »faks za alkoholike«, tam se je uspešno pozdravil, danes pa mineva že 43 let, odkar ne pije več alkohola.

»Sklenil sem, da za mene pijače več ni, ker imam probleme s psiho,« je dodal.

Ker so se težave nadaljevale, se je odločil, da se preseli v socialnovarstveni zavod v Lukavcih

Čeprav se je takrat pozdravil, pa so se njegove psihične težave stopnjevale. »Trudil sem se, da bi bilo boljše, da bi si nekako pomagal, ampak sem videl, da ne gre,« je dejal.

Dodal je, da se je nato ločil tudi od žene, zaradi česar se je počutil, kot da je vse izgubil in mu ni preostalo drugega, kot da vse pusti za sabo in gre s trebuhom za kruhom.

In tako se je leta 2007 znašel na Centru za socialno delo Lendava, kjer so mu pomagali in uredili, da se je preselil v socialnovarstveni zavod v Lukavcih.

»Koliko sem jaz ocenil, je to bila dobra odločitev, da sem prišel sem«

Ta odločitev je bila, kot pravi Albert, zelo dobra, centru za socialno delo pa je še danes hvaležen, da so mu takrat pomagali.

»Zelo sem bil zadovoljen s tem, da so mi uredili, da sem lahko prišel sem. 

Če meni ne bi takrat v Lendavi pomagala socialna, ko sem jaz bil tako na nuli, ko se mi je vse podrlo, imel sem še denar, marsikaj sem imel, ampak vse se mi je zrušilo. To je grozota, kako sem jaz tisti čas doživljal. In koliko sem jaz ocenil, je to bila dobra odločitev, da sem prišel sem,« je poudaril.

»Naš dan tukaj je pester, vedno se nekaj dela«

Iz zavoda so ga nato preselili v dislocirano bivalno enoto Doma Lukavci v Ljutomeru. Tam danes Albert biva v hiši, kjer je 24 stanovalcev, poleg njih pa so tam vse skozi prisotni tudi strokovno usposobljeni delavci, ki stanovalcem pomagajo.

V bivalni enoti se stanovalci, kot nam zaupa Albert, dobro počutijo, so kot ena velika družina, ki si med seboj pomaga pri vsakdanjih opravilih. Vsak izmed njih ima svojo sobo, poleg tega pa imajo tudi skupne prostore, kjer se družijo in pijejo kavo, skupaj kuhajo, urejajo vrt ter se sprehajajo po urejenem dvorišču, njihov vsakdan je pester.

»Trenutno se tu čudovito počutim. Z ostalimi stanovalci se vredu razumemo, naš dan tukaj je pester, vedno se nekaj dela, zjutraj se pripravlja za zajtrk, potem za kosilo se zopet pripravlja, se pospravlja, malo je potem počitka pa gremo zopet naprej,« je povedal.

To, da živi v bivalni enoti Doma Lukavci, ga torej nikakor ne obremenjuje, to je njegovo življenje, ki ga je sprejel in za katerega lahko končno reče, da ga živi in da je zadovoljen. Ima celo hobije, poleg kuharije izredno rad posluša glasbo, piše pa tudi svojo avtobiografsko knjigo.

»Sobivanje v enem določenem prostoru 24 ljudi je enakovredno, kot pa če sobivaš zunaj, ampak mi živimo tukaj not, to je naš domek, jaz sem tu doma,« je še dodal. 

»Tukaj notri se zelo trudijo in to, kar delajo, je dobro za nas«

Ker se v bivalni enoti dobro počuti, so se čez leta v veliki meri izboljšale tudi njegove psihične težave. Še vedno sicer pridejo dnevi, ko mu je slabše in ko se počuti, kot da je na tleh, ampak so tudi dnevi, ko se počuti super in sploh ni opaziti, da ima kakšne težave. 

»Trenutki so, ko se vidiš, da si koliko toliko stabilen, ampak potem čez noč se lahko vse zruši in postane nekaj drugega. Neka bolečina je v tebi, neke depresije imaš, ki jih ne moreš razvozlati. To je takšen občutek, ko te zapira, anksiozno stanje, ko se to nabira v tebi in enostavno ne moreš tako naprej, ti probaš, ampak ne gre,« je pojasnil.

K temu so v veliki meri pripomogli tudi strokovno usposobljeni delavci, ki se vsakodnevno trudijo in se s stanovalci pogovarjajo ter jim ustrezno pomagajo.

»Tukaj notri se zelo trudijo in to, kar delajo, je dobro za nas,« je dejal. 

V bivalni enoti bo ostal, dokler se bo dalo

Vendarle pa imajo številni ljudje še vedno predsodke do tistih, ki živijo v socialnovarstvenih zavodih, ki so nekoliko drugačni. Alberta smo zato povprašali o tem, ali se počuti na kakršen koli način stigmatiziranega oziroma ali čuti, da ne spada v družbo.

Povedal nam je, da ni občutil tega, da bi bil drugačen oziroma bi ga ljudje drugače sprejemali ali do njega na ulici drugače pristopili. Tisti, ki ga spoznajo, ga zelo lepo sprejmejo.

»Občutil sem pa nekaj, več ljudi ko te spoznava, več ljudi, ko ve za tebe, da si tu, da si miren človek, da imaš neke težave s psiho, da imaš depresijo, da imaš tiste hude stvari, več ljudi pristopi do tebe, ti nameni prijazno besedo,« je povedal in dodal: 

»Še vedno živim, sem tu, to je moje življenje in odločil sem se, da ga preživim tu notri, dokler se bo dalo. Ko pa več ne bom mogel, bom pa šel nazaj v dom, pa me bodo vozili na vozičku, pa bo kakor bo, pa bo tudi lepo.« 

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Komentarji (2)

orožnik (ni preverjeno)

Da je bil pri šestih družinah in dobil negativne občutke, se pravi je z njim nekaj narobe, dvomim, da si sam plačuje celotno oskrbo. Z tem člankom ste spravili v slabo voljo ljudi, ki le to resnično potrebujejo, pa nimajo denarja.

hahahaha (ni preverjeno)

Orožnik - Debeli fiknjenec.

Starejše novice