Knjiga It's all in our blood, ki bo na voljo v predprodaji v sredini oktobra, govori o invalidnem dekletu, ki se odloči za študij na fakulteti. Da bi lahko v miru študirala, potrebuje osebnega pomočnika, tukaj pa se zgodba začne zapletati. Dodelijo ji fanta, s katerim se sprva ne razume, nato pa se počasi začneta zbliževati.
»Iz knjige se lahko bralec veliko nauči o dostopnosti družbe, vključevanju v družbo in ovirah, s katerimi se invalidi srečujejo. Vsebuje pa tudi elemente kriminalke,« razloži Bernik, ko jo obiščem na njenem domu in mi pokaže izvod svojega še neizdanega romana.
Čeprav zgodba ne temelji na njenem osebnem življenju, imata z junakinjo le nekaj skupnega: obe sta invalidni. Pri dveh letih starosti je namreč dobila diagnozo spiralne mišične atrofije (SMA) tipa 2, vendar so to možnost leta 2019 po ponovljenih preiskavah ovrgli. Od takrat dalje nima uradne diagnoze, vendar je to nič ne moti, saj pravi, da sama sebe najbolje pozna.
Zanimanje za serijske morilce
Bernik je že s svojim poziranjem za Cosmopolitan in Vogue uspešno razbijala stereotipe, sodelovala je tudi pri kampanji Shake My Beauty, sedaj pa je ustvarila literarno delo, kjer je protagonistka invalidna oseba.
Pravi, da so invalidne osebe zelo slabo zastopane in da sama ne pozna filma, kjer bi bil protagonist invalid od začetka do konca zgodbe. Tudi invalidne osebe običajno ne igrajo invalidi, ampak igralci, ki se pretvarjajo, da so invalidi.
»Veliko raje pišem v angleščini, ker vsebuje večji besedni zaklad. Tudi moji sledilci prihajajo iz mednarodnih okolij,« je pojasnila izbiro jezika. S pisanjem je zaključila v zgolj štirih mesecih.
S protagonistko jima je skupen tudi faks, ki ga je Bernik zaključila pred letom dni. Za smer študija, varnostne vede, se je odločila na podlagi zanimanja za psihološke in kriminalne teme, njena diplomska naloga pa se je osredotočala na odkrivanje, ali so serijski morilci ustvarjeni s strani družbe, ali pa se taki rodijo.
»Ta tema me je začela zanimati dolgo nazaj, še v otroštvu. Pri 12. letih sem že gledala dokumentarne filme o serijskih morilcih.«
Vrstniki jo sprejemajo
Bernik je od začetka šolanja potrebovala pomoč spremljevalca. Od prvega do petega razreda osnovne šole je hodila v majhen razred, kjer so se vsi poznali, med vrstniki je bila lepo sprejeta. Šolanje je nadaljevala v Škofji Loki, kjer se prav tako ni počutila diskriminirane s strani učencev ali učiteljev.
Gimnazijo je v Kranju obiskovala prva dva letnika, nato pa je presedlala na šolanje od doma, tudi faks je večinoma opravljala od doma, v predavalnico je prišla samo na izpite.
»Tam so bili kakšni profesorji, ki niso bili prilagodljivi. Tudi če se jim je razložilo, zakaj so v mojem primeru prilagoditve pomembne, še vedno niso razumeli.« Od doma je začela študirati, ker ji je bilo tako lažje – vsakodnevna vožnja na lokacijo ji je predstavljala fizični napor.
Pozitivno naravnava
Vita od nekdaj gleda na svojo bolezen iz pozitivne plati, nikoli se ni smilila sama sebi ali se spraševala, zakaj ne more hoditi ali početi določene stvari: »V te vode nikoli nisem šla.«
Pozitivno so naravnani že njeni starši, vzgajali so jo na enak način kot njeno starejšo sestro. »Z mnenji neznancev sem se včasih obremenjevala, potem pa se mi je kar na enkrat pogled na to spremenil in od takrat dalje mi je pomembno samo mnenje ljudi, ki so mi blizu.«
Do tega preskoka je prišlo v začetku dvajsetih let, ni se vedno počutila dobro v svoji koži: »Bila sem zelo suha, imela sem zelo nizko samopodobo in nisem verjela vase. Tlačila sem se dol, pa se ne bi smela. Nekega dneva sem se odločila, da tega ne bom več počela.«
Fotografiranje za Vogue je prišlo ravno v času, ko je začela verjeti vase in ko ji je postalo vseeno za mnenje drugih. Takrat je začela redno nositi masko, cevko za dihanje na obrazu, s čimer je imela nekaj težav, saj se je bala, kaj si bodo ljudje mislili.
»Potem pa sem prišla do zaključka, zakaj bi se sramovala nečesa, kar mi pomaga.«
Na internetu so se takrat pojavili komentarji, ki so jo primerjali s slonom, vendar se je temu hitro nasmejala in odvrnila, da so slončki čisto luštni.
Želi si hoditi v službo
Naslednja stopnja v njenem življenju bi bila, da si poišče službo, vendar ji veliko del na trgu ni dostopnih, in sicer zaradi splošnega mnenja, da invalidi ne morejo delati tako kot vsi ostali, medtem ko bi lahko Bernik v resnici sama opravljala veliko služb, za pomoč pri fizičnih ovirah pa ji je na voljo spremljevalec.
»Nekaj časa sem iskala službo, vendar nisem našla ničesar, kar bi mi bilo dostopno. Trenutno si želim samo dobiti službo, delala bi karkoli. Nekoč si pa resnično želim biti operativno kriminalistični analitik.«
Dostopnost je problem na veliko področjih, tudi v kino bi se veliko raje odpravila, če bi imela na voljo kakšno boljšo možnost kot sedenje v prvi vrsti, saj je to zelo naporno za njen vrat, zato filme raje gleda doma.
V prostem času fotografira, zadnje leto nudi dom tudi kači po imenu Kal. Kače ima tako rada, da si je eno vtatovirala na roko, je pa to le ena izmed številnih tatovaž, ki naseljujejo njeno telo.
»Tatu sedaj sega tudi čez cel moj hrbet. Imam krila, ena so od hudiča, druga pa od angela. Nimajo nobenega posebnega pomena, razen tega, da sem samo človek in ne angelček. Ljudje velikokrat mislijo, da smo invalidi samo dobri ljudje in nimamo slabih lastnosti, vendar ima vsak svojo osebnost.«
Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Starejše novice
