Bronasti grb Maribora Nini Medved: »Mladi se bodo z veseljem vračali, če bodo začutili, da imajo tu svoj dom«

Letošnji bronasti grb Mestne občine Maribor bo danes na osrednji proslavi mariborske občine ob mestnem prazniku prejela Nina Medved za aktivno delovanje v mladinskem sektorju na področju taborništva in kulture. 

Pesnica, prevajalka, fotografinja in kulturna organizatorka je ta teden predstavila tudi novo, drugo pesniško zbirko z naslovom Rodna doba.

Na bronasti grb je Nina zelo ponosna, čeprav ji je, pravi, ob njem tudi nerodno, saj ga prejema za dve področji, na katerih so njeni najtesnejši sodelavci povečini tudi njeni mentorji, ki bi si ga zaslužili še toliko bolj kot ona.

»Mojih dvajset let prostovoljstva v taborništvu in skoraj desetletje dela v kulturi z mladimi v Mariboru je le delček kilometrine, ki jo imajo tisti, s katerimi sem doživela in sodelovala večino teh let in ki so podpirali moje zorenje v odraslo osebo, tabornico, kulturno delavko, umetnico. Mislim, da v Mariboru premalokrat prisluhnemo tistim, ki za mesto pravzaprav naredijo ogromno z dolgoletnim vztrajnim delom in ljubeznijo do sočloveka, premalo cenimo prostovoljce in tiste, ki skrbijo za kakovost in lepoto življenja, še posebej mladih, ki se pospešeno izseljujejo iz mesta, in starejših, ki se počutijo vse bolj odrinjene na rob.

Mladi se bodo po razburljivih izkušnjah tujine in prestolnice z veseljem vračali v Maribor, če bodo začutili, da imajo tu svoj dom, svoje ljudi in si imeli priložnost zgraditi odraslo (karierno) življenje, tako preprosto je. Želim si, da bi takšne posameznike večkrat javno pohvalili, se jim zahvalili in jih kot skupnost učinkovito podpirali pri njihovem delu, da bi ga lahko opravljali lažje,« pravi in dodaja, da zato to nagrado doživlja predvsem kot priznanje in potrditev vsem mariborskim tabornikom, ki jih je okoli 300.

Življenje zahteva resen trud

Če jo je taborništvo česa naučilo, je to, da najdolgoročnejše spremembe v družbi niso hitre, ali posledice enkratnih pompoznih dejanj in da življenje v skupnosti zahteva resen trud s strani vseh vključenih posameznikov. 

»Naša želja je, da bi otroci, ki bodo vztrajali v taborništvu, z nami ostali vsaj do 21. leta starosti, da bodo lahko doživeli večino taborniškega programa, kot ga pripravljamo skladno z državnimi in globalnimi smernicami tega največjega mladinskega gibanja na svetu, ki vključuje več kot 43 milijonov mladih. Šele tako bodo lahko za vse življenje ponotranjili taborniške vrednote in postali samostojni posamezniki in posameznice, ki bodo kot angažirani in solidarni vodje zgled drugim v uresničevanju odgovornosti do družbe, narave in lastnega osebnostnega razvoja. 

Taborniki so v mojih očeh ključni ustvarjalci solidarne, medgeneracijske, zelene in lepe prihodnosti. Zato nisem toliko ponosna na projekte ali vloge, pač pa z dna srca na otroke in mlade, ki jih poznam že vrsto let – nekatere celo od rojstva, skozi leta pa smo postali vseživljenjski prijatelji, enakovredni sodelavci, od katerih se zdaj učim jaz, kako biti vzoren človek,« razmišlja Nina. 

Po Drsečem svetu intimno tudi v novi zbirki 

Njena nova knjiga nadaljuje raziskovanje, ki ga je začel Drseči svet, ki se je ukvarjal z odraščanjem mladostnikov preko mladih odraslih v odrasle ljudi, saj se je ta intimno-družbeni proces v sodobni evropski družbi močno podaljšal in razplastil, predvsem zaradi povečane prekarnosti in podaljševanja delovnega obdobja, saj so na trgu dela zdaj prisotne že vsaj štiri generacije.

»Tako sem zbrala kopico dilem in odločitev, s katerimi moramo mladi ljudje nekako opraviti, najti svoje odgovore na to, kje na svetu bodo živeli, kako si bodo zgradili močnejši občutek varnosti in stabilnosti v izrazito nestabilnih družbenih socioekonomskih pogojih, kaj so tiste vrednote in kdo tisti ljudje, s katerimi je življenje lepše in vredno živeti.«

Rodna doba pa se, nadaljuje, osredotoča predvsem na predzadnji in zadnji del biološke rodne dobe, v katerih so ženske močno izpostavljene medosebnim, družbenim, oglaševalskim in zdravstvenim pritiskom, pa tudi lastnemu prevpraševanju želje in možnosti, da postanejo mame.

O nevidnosti in izbrisu

»Medtem ko imamo zelo malo družbenih vzvodov, ki bi podpirali mlade, da si ustvarijo stabilno odraslo življenje in morda tudi družino, ženske pri tem, da odločitev za otroka ne bi pomenila neizogibnega kariernega nazadovanja, poleg tega pa vse bolj radikalno posegamo v temeljne pravice žensk do svobodnega odločanja o lastnih telesih, karierah, življenjih. 

Nujno se moramo posvetiti reševanju stanovanjskega problema, zmanjšanju prekarnosti, izboljšanju spolne vzgoje pri mladih, podpori zdravja žensk in moških, dostopnejši psiho-mentalni podpori in boju proti okoljski katastrofi.

V pesmih v novi zbirki se tako ukvarjam s tem, kako se sodobna želja po starševstvu veča in manjša, spreminja naše poglede in vrednotne sisteme, kako razdiralno, ali tvorno lahko deluje v medosebnih odnosih, kaj se zgodi, če trči ob ginekološke omejitve, kar poskušam prikazati skozi portrete žensk, ki se na različne načine soočajo z (ne)zmožnostjo biološke zanositve. 

Ali kako eklektično in čustveno turbulentno je lahko to obdobje, v katerem smo ženske naenkrat pod povečanim drobnogledom, z lastnim telesom močno izpostavljene preiskujočim pogledom drugih, zaradi česar se čutimo premočno stisnjene v mite, sploščene podobe in pričakovanja do tega, kakšne naj bi bile kot ženske, partnerke, prijateljice, delavke, umetnice ... Ko pa se biološka rodna doba neizogibno konča, se začne postopen izbris, nevidnost žensk v družbenem polju, na katero prav tako vse pogosteje opozarjajo številne globalne pisateljice in intelektualke,« opisuje. 

Današnji mladi

Teme, ki danes nagovarjajo njeno generacijo, so vojna v Ukrajini in Palestini ter obet vojne v naši neposredni bližini.

»Skrbi nas okoljska katastrofa, pred katero si kolektivno še zmeraj zatiskamo oči, pa propad vseh družbenih sistemov, ki so nekoč vzdrževali zdravo skupnost: zdravstvenega in šolskega sistema, trga dela in tako naprej. 

V neki razpravi smo z letošnjimi maturanti ugotovili, da si pravzaprav ne zmorejo zamisliti družbe brez neke oblike kapitalizma, da ne razumejo, kaj mislim, ko jim pripovedujem o družbeni solidarnosti v mladi Sloveniji, ki je niso nikoli doživeli, in vrednotah, za katere sem imela občutek, da so bile vsaj nekoč prisotne v naši družbi: sodelovanje, vzajemna podpora in pomoč, vljudnost in spoštljivost, zdravje, narava, znanje, radovednost, ustvarjalnost, želja po mojstrenju lastnih talentov in razvoja osebnosti.

Letošnji maturanti so bili rojeni leta 2006, ko je bil globalni terorizem že davno v igri, finančna kriza je že bila tik pred pohodom po Sloveniji, v času šolanja na razredni stopnji osnovne šole so spoznali begunsko krizo, v času konca osnovne in začetka srednje šole kovidno krizo, večino življenja so doživeli pod tnalom okoljske katastrofe. 

Se čudite, da mnogi nezaupljivo gledajo v prihodnost in se raje kot na prazne obljube zanesejo na to, kar jim je na voljo tukaj, ta trenutek? Kaj, če bi jim pokazali, da še znamo biti človek človeku človek in da znamo zadržati lastno požrešnost za to, da nam bo vsem skupaj lepše in bolje?« se sprašuje Nina. 

Pogled v prihodnost 

A načrtov ji ne zmanjkuje. Trenutno se osredotoča na življenje nove knjige, da lahko končno govori o njej, o njenih temah in uživa v izvajanju svetlobnih performansov, ki sta jih razvili z VJ-ko Vito Kolar kot spremljavo njenemu branju pesmi.

»Prav tako se posvečam projektom zavoda Dve luni, ki ga vodim, kjer bomo v začetku prihodnjega leta izdali naš čisto prvi in nadvse obetaven knjižni prvenec mlade pesnice Mile Kodrič Cizerl z naslovom J+J. In vseh lepih literarnih festivalov, srečanj literarne delavnice na II. gimnaziji, trenutkov s taborniki, idej za raznorazne projekte je veliko. Le eno nam pogosto zmanjka – iščemo mecene, moj kontakt dobite v uredništvu,« s smehom pogovor sklene Nina Medved.