Spominske knjige – zakladnica spominov, verzov in ilustracij preteklosti.
»Od začetka moja knjiga lepo prosi, da jo čista roka nosi.« Tako so se nekoč začenjale številne spominske knjige, v katere so prijatelji, sorodniki in učitelji zapisovali misli, lepe želje ter življenjske nasvete.
Na zadnji strani pa je pogosto stal ganljiv verz: »Jaz pa pišem na zadnjo stran, ker te jaz najrajši imam. Če te kdo še rajši ima, naj pa piše, kakor zna.«
Ne le osebni spomin
Spominske knjige so bile še do devetdesetih let nepogrešljiv del otroštva, zlasti v osnovni šoli, ko so sošolke in sošolci, učitelji in družinski člani vanje zapisovali svoje misli in občutke.
Vsaka stran je bila unikatna – od skrbno izbranih verzov do ilustracij, ročno izrezanih silhuet, stisnjenih cvetlic in celo drobnih kodrov las.
Danes so spominske knjige le še nostalgičen spomin na nekdanje čase, saj so jih nadomestili digitalni mediji in družbena omrežja. A prav zaradi tega se vse bolj prepoznava njihova vrednost – ne le kot osebni spomin, temveč tudi kot kulturnozgodovinski vir, ki razkriva miselnost in vrednote določenega obdobja.
V Mariboru je Društvo Trafika pripravilo razstavo »Moja knjiga lepo prosi ...«, ki v razstavni hiški ob Mestnem parku prikazuje bogato zbirko spominskih knjig iz različnih obdobij. Razstava odstira vpogled v čustveni svet preteklih generacij ter ohranja čar tistih časov, ko so se prijateljstva zapisovala s črnilom in srcem.
Najpogostejši likovni motivi so bili girlande, srca in cvetlice, kot so spominčice, vrtnice in nageljni.
Številni ganljivi zapisi
Spominske knjige so dragoceno pričevanje preteklih dni, začne Marjetka Berlič, avtorica razstava, ki je sicer že nekaj primerkov z Marjetko Bedrač predstavila že leta 2009. Štiri od njih so spet razstavljene, vmes pa so se nabrale nove.
»Ljudje so se odzvali. Prinesli so jih družinski prijatelji, znanci, člani Društva Trafika. Danes, na dan otvoritve, smo dobili še eno, prinesel jo je je nekdo, ki je videl napoved razstave. Imamo tudi nekaj znamenitih zapisov, od Josipa Primožiča, z lepo ilustracijo in zapisom, ki ju je posvetil svoji ženi, do Klare Kukovec, prve mariborske zdravnice, in gledališke igralke Milene Godina.
Bobnar skupine Happy Ol' McWeasel (Aleš Voglar, op. p.) pa je prinesel prazno, ker se mu je 'brezveze' zdelo. Jo pa je ohranil. Imamo tudi avtoportret Otona Polaka, zraven pa njegov zapis,« opisuje Berlič tudi ganljive stvari, ko veš, da nekoga ni več.
Tudi v domeni fantov
Zadnji zapis ima iz leta 2008.
»Potem se je s tem končalo. Tudi meni, ki sem učila v šoli, zadnjih 15 let nihče ni prinesel kakšne spominske knjige. Mislim, da se je vse skupaj preselilo na družbena omrežja, a tam ni napisanih verzov ali narisanih lepih ilustracij,« se še spominja.
Verzi so sicer sprva prenašali ustno, nato pisno, preko rodovnih knjig so prišli do albumov prijateljev, v času reformacije na primer so pomembni ljudje podpisovali knjige študentom. V 19. stoletju so bile spominske knjige domena fantov, od 20. stoletja dalje pa prevladujejo punce.
Razstava bo odprta do konca marca vsak torek in četrtek, med 16. in 18. uro, v soboto, med 10. in 12. uro.
