Kralji ulice: »To so ljudje, ki čakajo, da je nekomu mar zanje«

Društvo Kralji ulice, ustanovljeno leta 2005, pomaga brezdomcem in socialno izključenim. Mariborska podružnica s sedmimi zaposlenimi in tremi v programu javnih del izvaja nastanitveno podporo, antideložacijski program in dnevni center za otroke.

Antideložacijski program pomaga ogroženim najemnikom, preventivni ukrepi pa temeljijo na ustnih dogovorih. Velik problem je pomanjkanje sredstev in stanovanj – čakalne vrste za podporo so namreč dolge. 

Sovražni govor in diskriminacija ostajata težavi, predvsem za romsko skupnost.

Največ dela na terenu

Jana Bedrač, vodja podružnice in strokovna vodja Kraljev ulice v Mariboru, nam razlaga, da so z antideložacijskimi programi začeli leta 2017. Takrat je bila Mestna občina Maribor občina z največ deložacijami v Sloveniji – tudi do 70 na leto. Danes se je - po uspešnem programu - ta številka ustavila na 20.

»Stanovanjski sklad je opozarjal, da je vedno več deložacij in da ljudje pri tem rabijo podporo. Takrat smo na pobudo lokalne skupnosti iz Ljubljane v Maribor prenesli ta program,« spominja sogovornica.  

Antideložacijski program je sestavljen iz dveh delov. Prvi del vključuje terensko podporo za posameznike, ki so že v postopku deložacije, se soočajo s sodnimi postopki, imajo odpovedano najemno pogodbo ali jim odpoved grozi. 

Drugi del programa obravnava potrebe prebivalcev večstanovanjskih objektov z neprofitnimi najemniškimi stanovanji. Primer takega kompleksa je na Preradovičevi ulici na Poljanah v Mariboru, kjer so v preteklosti zaradi vprašanj varnosti postavili celo kamere in najeli varnostnike.

Številni obiski

Na vprašanje, kdo so ljudje, ki se znajdejo v deložacijskih postopkih, Jana Bedrač odgovori, da specifike ni, to lahko iz danes na jutri postane vsak od nas. 

»Zgodi se lahko le en samcat dogodek, ki do tega pripelje. Lahko je to izguba službe, smrt v družini, ločitev, poslabšanje zdravstvenega stanja. To so tudi ljudje, ki so v preteklosti imeli osiromašene socialne mreže, ni bilo družine in so ostali sami. In en dan enostavno niso zmogli več; niso odpirali pošte, le ždeli so in čakali, kaj se bo zgodilo. Skupaj pa zmoremo človeka prepričati, da se postavi na noge in začne plačevati.

Nimamo finančnega zaledja, pomemben je naš odnos do njih. Gre za ljudi, ki čakajo na to, da je nekomu mar zanje. Izgubili so vero vase, v življenje. Naša ekipa take ljudi obišče in zanimajo nas njihove zgodbe. Situacijo začnemo sanirati in po parih stikih se zgodba obrne,« nam razlaga Bedrač.

»Stremimo k temu, da ljudje dobijo stanovanje in neprofitno najemnino. Naslavljamo sklade in odločevalce, da imajo do tega vsi dostop. Pri tem vključimo še Center za socialno delo, druge humanitarne organizacije, priskrbimo tudi obročno odplačevanje. Vsekakor je dobro, da nas uporabniki pokličejo čim prej, dokler je njihova situacija še obvladljiva,« dodaja.

Pomoč otrokom brez pisalnih miz 

Vse bolj uspešen pa je tudi njihov Center za otroke in mladostnike na Preradovičevi ulici v Mariboru.

Kljub drugačnim ocenam Bedrač pravi, da kriminala v tej soseski ni nič več kot v drugih, kjer je več blokovskega naselja. 

»Seveda pa gre za specifiko, ker tam živi večja koncentracija romskega prebivalstva. Ko smo leta 2017 prišli, smo rekli, da ne moremo delati, če so tu kamere in varnostniki. In jih je sklad umaknil in situacija v teh letih se ni poslabšala. Res pa je, da se je občina teh selitev pred leti lotila nesistematično. V Ljubljani so namreč družine razseljevali po celem mestu, pri nas se je zgodila koncentracija. Z leti se je sicer to malo spremenilo, ker se je izselilo veliko Romov.«

Dnevni center tam deluje od 10. do 18. ure, na letni ravni pa v stanovanje, ki ga imajo na Preradovičevi, sprejmejo okoli 150 otrok. 

»Ko smo prišli, romski otroci niso bili vključeni v vrtec, zdaj ni niti enega, ki ne bi bil. Je pa res, da jih obiskujejo neredno. Podobno je v šoli. V dopoldanskem času v centru pomagamo staršem ali mladostnikom, ki so zapustili šole, popoldan imamo učne pomoči. 

Večina otrok, ki pride k nam, nima doma sobe ali pisalne mize. Zdaj pa so se že navadili, da pridejo in kar tukaj naredijo domače naloge. Vedno jim je na voljo tudi nekdo, ki jih zna usmeriti, pomagati. Ponujamo jim tudi številne prostočasne aktivnosti.«

Vse več mlajših brezdomcev

V društvu vodijo tudi program nastanitvene podpore, ki je namenjen osebam brez doma. Ena tretjina uporabnikov je mlajših od 25 let, vedno več brezdomcev pa je tudi mladostnikov, stari 18 ali 19 let. 

»Na tedenski ravni sprejemamo klice, zunaj je namreč vedno več ljudi, imamo tudi družine, ki so brezdomne. To so problemi, ki jih bomo morali začeti reševati. V nastanitvenem programu imamo na voljo 21 postelj, a to ne zagotavlja vseh potreb. Mi vemo, kaj naredi življenje na ulici. Nekdo, ki je živel na ulici, se spremeni za vselej in se docela navadi cestnega življenja. Nekateri naši uporabniki, ki so prej živeli na ulici, so potrebovali kar dve leti, da so lahko v postelji mirno spali, da jih niso mučile nočne more, da so pričeli govoriti o sebi. 

Nekatere uporabnike je treba docela izobraziti o tem, kako potekajo osnovne življenjske veščine, od rednega plačevanja položnic, razporejanja financ, plačevanja najemnin … Teh veščin nimajo, ker jim jih v življenju zaradi težkih razmer v primarni družini nihče ni predal.«