Hči 85-letne bolnice je na družbenih omrežjih opisala noč na urgenci Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Dolge ure čakanja, osornost osebja in bolečina so pustili grenak pečat: »Želim si, da bi bilo že enkrat vsega konec.«
Na družbenih omrežjih je v zadnjih dneh veliko odziva sprožil zapis uporabnice, ki je opisala izkušnjo s svojo 85-letno mamo na urgentnem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.
Poudarila je dolge ure čakanja, osornost zdravstvenega osebja in predvsem občutek, da starejši bolniki izgubljajo dostojanstvo.
Nujna napotnica in prihod na urgenco
»Moja 85-letna mama je pred dnevi začela trpeti hude bolečine v kolenu. Komaj je še stopila na nogo,« opisuje hči in dodaja, da je osebna zdravnica v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor uredila nujno napotnico ter reševalni prevoz. Po njenih besedah je zdravnica ravnala »človeško in odgovorno«.
Ob 22. uri sta z mamo prispeli na urgenco Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, kjer se je začela noč, ki je hči »ne bo nikoli pozabila«. Čakalnica je bila polna, bolniki in svojci pa so, kot opisuje, v očeh nosili obup.
Dolge ure čakanja in občutek prezrtosti
»Sestre so bile osorne, zdravnik neprijazen. Čutila sem, kot da je mama samo še ena številka, odvečna nadloga, v očeh zdravnika pa naveličanost in gnus,« piše hči.
Po njenih besedah so otroci imeli prednost, starejši pa so ostajali v čakalnici. Najbolj jo je zabolel mamin stavek: »Želim si, da bi bilo že enkrat vsega konec, da ne bi bila vsem v breme.«
Hči opisuje, da je kljub lastnim zdravstvenim težavam vztrajala ob materi, a najbolj boleče je bilo gledati, kako je ženska, ki je vse življenje skrbela za družino, zdaj v bolečinah »doživljala ponižanje, namesto da bi občutila sočutje in spoštovanje«.
Sprejem ob 4. uri zjutraj
Šele okoli 4. ure zjutraj so mamo sprejeli in ji dali infuzijo z zdravili. »Uboga, utrujena, v bolečinah in nemočna je le dobila infuzijo z zdravili in bila deležna osornosti zdravnika,« piše hči in dodaja, da jo je njegova reakcija še dodatno prizadela.
Ob 5.30 ju je reševalec odpeljal domov. »Neprespana sem, izčrpana, a še bolj prazna v duši in srcu. Ne zaradi dolgega čakanja – to prenesem. Ampak zaradi občutka, da je človek v našem zdravstvu izgubil vrednost in dostojanstvo,« je zapisala.
Klic k več sočutja
Čeprav se hči zaveda, da so zdravniki in sestre preobremenjeni, se sprašuje: »Kje je ostalo sočutje? Kje je človečnost? So si ti ljudje izbrali pravi poklic?«
Dodaja, da prihod na urgenco nikoli ni kaprica, ampak nuja, zato bi moral vsak pacient dobiti občutek varnosti, sočutja in dostojanstva.
»Mama si ne zasluži, da jo bolečina zlomi do te mere, da si želi konca, nihče si tega ne zasluži. V 21. stoletju ne,« dodaja.
