Skrivnostno zaklonišče pod Glavnim trgom, ki živi

Glas podzemlja je društvo, ki ga sestavlja kolektiv glasbenikov. Že 15 let so situirani pod Glavnim trgom, kjer poskušajo ustvarjati okoliščine za razvoj glasbenikov, vse od začetnikov pa do pravih profesionalcev. 

Več kot le zaklonišče

Z Nejcem Birso, ustanovitvenim članom Glasa podzemlja se dobiva pri Rotovžu. Skupaj se odpraviva do zaklonišča, kjer se dogajajo prave glasbene poslastice. Po predhodnih izkušnjah, sem pričakovala zakajeno zaklonišče, polno krame, raztrgan kavč, pepelnik poln cigaret in koše starih pločevink piva. Ob vstopu v Glas podzemlja sem ostala presenečena. Je to res to, sem se spraševala? To še zdaleč ni zaklonišče kakršnih sem bila vajena. 

Urejeno, čisto, pospravljeno, z dušo opremljeno zaklonišče me je popolnoma impresioniralo. Ko vstopiš vanj se začuti trud glasbenikov, ki so ga pustili v prostoru, prevladuje pozitivna energija in vonj po inštrumentih, občutek je zelo domač.  

Za ureditev prostora potrebovali več let

»Midva z Andijem, predsednikom društva, sva pred petnajstimi leti kar zavzeto iskala način kako priti sem dol, ker sva vedela da se tukaj nekaj dogaja. Noben pa ni imel ključa in nič ni vedel, kje da bi kdo kaj povedal. Enkrat pa sva potem kar direktno šla do varnostnika in nama je dal telefon. Na drugi strani telefona je bil hišnik, ki je popolnoma razumel situacijo, saj je imel hčerko, ki se je ukvarjala z glasbo. Z njim smo se dogovorili in nama je pokazal plac. Ko sva prišla dol je bil le kvadratni meter placa, vse ostalo je bilo založeno z vsem možnim. Potrebovali smo kar leta in leta, da smo plac po plac sčistili in uredili, da se človek počuti udobno, prijetno in varno,« je povedal Nejc. 

S snemanjem spremljajo svoj napredek

Glas podzemlja obsega pet vadnic, ki so urejene tako, da se lahko iz vsake vadnice priklopijo in bo prišel signal do produkcijske sobe. To pomeni, da lahko vse vaje snemajo in s tem spremljajo svoj napredek. Prostor uporabljajo tudi za lastno promocijo preko zaključenih malih koncertov, ki jih imenujejo 'live session'. 

»Mislim, da smo v zadnjih treh letih pokrili vse kontinente sveta, tukaj doli so se zvrstili taki in drugačni ljudje od noizerjev, jazzerjev, raperjev, metalcev, torej vse tisto kar se nam zdi, da bi sami radi slišali in doživeli, pove Birsa.

Od Koala Voice do ruskih satanistov

Nejc nam je z nasmehom na obrazu povedal, da so zelo ponosni na to, da so Koala Voice prvič v Mariboru igrali pri nas. Ta koncert jim predstavlja sinonim za to, kar se trudijo narediti. Želijo namreč prebiti led za kasnejše organizatorje in agente in jih zbližati s skupino. 

»Vsi vemo, da so Koala Voice od takrat v Mariboru, ne samo zelo dobro obiskani in da jih imajo ljudje radi, ampak tudi sami radi prihajajo sem,« še doda.

»Ena izmed takih stvari, ki mi je ostalo zelo v spominu je ruski bend Phurpa, mislim, da so bili satanisti. Bil je avgust in vsi člani so bili zaviti v črno, pevec je imel črne smučarske hlače. Imeli tak šov, da je bilo še mene kar malo strah. Vsi so bili pokriti s črnimi tančicami in brali iz nekih skript, ki so bile zavite v črno tančico, tulili so, kurili neke začimbe, pihali v zrak in godrnjali. Naš Andrej je stal zunaj z gasilnim aparatom za vsak slučaj. To so bile takšne luštne stvari, ko gremo iz nekih okvirov. Ne vem kje drugje v Mariboru bi lahko tak bend našel platformo, kjer bi lahko nastopil. So alternativni placi, kjer bi ta bend prišel skozi, vendar mislim, da smo mi tisti 'testing ground' za takšne projekte, kar nam je zelo všeč,« pove Birsa. 

Koncerti zaprtega tipa, vendar je dobrodošel vsak

Koncerti v Glasu podzemlja so zaprtega tipa. Imajo pa dogovorjeno tako, da če jim kdo na Facebook napiše, da bi si rad ogledal njihove prostore ali prišel na koncert, ga bodo z veseljem spustili naprej. Koncerte prirejajo enkrat mesečno z izjemo poletnih mesecev, takrat pripravijo kaj drugega. 

»Zdi se mi tudi zelo pomembno, da se javnost nauči brskati za dobro glasbo, ker so nam to vzeli. Tudi za dobrimi koncerti moraš pobrskat, ne sme te biti sram napisat, če te nek bend zanima ali pa kako je na primer pri nas doli v Glasu podzemlja. Imamo pa pri nas tudi eno zadevo, ki je javnosti zelo zanimiva. Vrata pri nas se odprejo ob 20. uri oziroma 20.30 in potem ni več nič, ker je sem dol zelo težko priti,« nam razloži.  

Za koncerte v Glasu podzemlja ne zaračunavajo nobene vstopnine, tudi benda ne plačajo. Predvsem jim je važno druženje in recipročno veselje. Kot pa nam je povedal Nejc se plac vse bolj premika v produkcijo. Njihova vizija je, da se ti prostori preoblikujejo v popolnoma produkcijske prostore. Želijo si, da bi imeli v zaklonišču le še vadnice in snemalnice, vse kar se tiče koncertov ali akcij s katerimi opozarjajo nase pa bi preselili ven, do katerih bi tudi javnost lažje dostopala. 

Po koncertu druženje z bendom

Glas podzemlja je namenjen glasbenim sladkokucem, ljubiteljem glasbe in tistim, ki radi sodelujejo. »Naši glasbeni dogodki so narejeni na način, da bend ko pride zaigrajo in takoj ko oni nehajo, si damo pet minut časa, da se nadihamo svežega zakloniškega lufta. Potem pa naši člani poprimejo za glasbila in 'jam' se nadaljuje. V bistvu je to tudi druženje in kako se skupina vključi med obiskovalce.« 

Sodelovanje s festivalom Jazz 'ma mlade

»Najbolj pomembna zadeva, ki se približuje in pri kateri mi sodelujemo je Jazz 'ma mlade. To je trodnevni festival oziroma poteka tri petke zaporedoma na Židovskem trgu. Glede na to, da si zelo veliko glasbenikov želi sodelovati z nami in vseh žal ne moremo spraviti sem, smo se odločili, da v sodelovanju z MKC naredimo Jazz ma' mlade, ki bo letos že četrtič. Odziv je super, približno tisoč ljudi pride v teh treh dnevih.«

Vajeti predajajo mlajšim

Po prijetem pogovoru in ogledu celotnega Glasa podzemlja mi je Nejc za konec še zaupal, da vajeti počasi predajajo mlajšim. Vesel je, da je pri njih veliko mladih glasbenih navdušencev, ki živijo za glasbo in dihajo z njo. 

»Ponosni smo na to, kako mlajši to delajo, od tega kako igrajo do tega kako 'šraufajo' te 'knofe' do tega kako to ven spravijo iz aparatur in inštrumentov, je res spoštovanja vredno.«

Fotografije: Janez Klenovšek