Učitelji in učiteljice so gotovo eni izmed tistih, ki najbolj zaznamujejo šolska leta. Mnogi svoj poklic opravljajo s posebno predanostjo in ljubeznijo. Med njimi je tudi Barbara Blažič, ki ste jo bralci Mariborinfo izbrali za naj učiteljico v Mariboru.

Učitelji so tisti, ki izven doma pomagajo izoblikovati otroke in mladostnike. Z njimi so v tesnem stiku vsak dan, saj v šoli prevzamejo vlogo voditeljev zvedavih umov, učijo - ne le predmeta - tudi, kaj je prav in kaj narobe. 

Barbara Blažič je učiteljica, ki je bralce Mariborinfo s svojim delom in predanostjo poklicu najbolj prepričala. Na spletnem glasovanju je prejela največ glasov, s čimer si je prislužila naziv naj učiteljice v Mariboru. 

Obiskali smo jo na Osnovni šoli bratov Polančičev Maribor, kjer poučuje že od leta 2003. V letošnjem šolskem letu znanje predaja tistim najmlajšim – prvošolčkom. 

Že ko je bila sama v vlogi prvošolke, je vedela, da želi postati učiteljica. Ta vnema in ljubezen do poklica tudi danes ne pojenjata. Ko ni v službi, rada obiskuje okoliške kraje, planinari, obdeluje svoj vrtiček in ima rada živali. Hkrati je mama dveh otrok, 15-letnega fanta in 13-letne deklice. 

Že v prvem razredu je želela postati tovarišica

Na Osnovni šoli bratov Polančičev Maribor je začela poučevati kot študentka. »Zelo zadovoljna sem, da sem na tej šoli,« je povedala: »Rada poučujem tukaj.«

Njena želja po poučevanju izhaja že iz otroštva: »Že kot majhna deklica sem vedela, da bom učiteljica.« Spomni se, ko je morala v prvem razredu na listek napisati, kaj bo, ko bo velika: »In jaz sem takrat napisala: tovarišica.«

Mama ji je kupila redovalnico roza barve in dnevnik v papirni obliki: »In že takrat sem pisala svoje priprave in uporabljala ta dnevnik in redovalnico. In še danes to poslanstvo opravljam zelo rada.«

Pomembno je, da zna učitelj prisluhniti otrokom 

Kaj naredi dobrega učitelja? »Predvsem, da znaš prisluhniti otrokom,« odgovarja: »Nisem samo učiteljica, sem njihova mama, prijateljica, medicinska sestra.«

Delo z učenci pa pomeni tudi delo s starši. »Če je možno, poskusim vsako stvar na miren način rešit, pa mislim, da do zdaj mi je to vedno uspevalo,« pove Blažič. 

Izpostavlja, da je zelo pomembno sodelovanje šole, staršev in otrok: »Torej da ta trikotnik deluje.«

Otroci rabijo veliko igre in gibanja

Skupaj z učenci vsak dan začne z jutranjim krogom: »V jutranjem krogu na tablo napišemo, kateri dan je, kateri datum in kaj bomo ta dan počeli.« Za vsak, ki ga imajo tisti dan na urniku, na tablo nalepijo piktogram: »Za spoznavanje okolja imamo svoj piktogram, za slovenski jezik imamo svoj piktogram, za šport …«

A šolski dan ne predstavlja le sedenje v klopeh. »Ponavadi imamo vmes veliko gibanja, ker to so mali otroci,« pove. Ko zazna, da otroci več ne zmorejo sedeti pri miru, vstanejo in imajo minute za zdravje, ki jih imajo otroci zelo radi. 

»Sem pa vsekakor pristaš, da veliko časa preživimo zunaj,« razlaga: »Otroci rabijo veliko igre, veliko gibanja in tega se mi zdi, da je premalo. Je preveč snovi, za katero mislimo učitelji, da jo moramo v nekem trenutku narediti. Pri tem pa pozabimo, da so to vseeno šestletni otroci, ki so komaj prestopili prag šole.«

Zaradi epidemije vrzeli v znanju 

Barbaro Blažič pa povprašamo tudi o epidemiji in delu od doma. Kot pravi, je bila na začetku tudi sama v veliki stiski, ko so začeli z delom na delo na daljavo, saj se je prvič srečala s tem načinom dela.

Pove, da so otroci pogrešali stik, saj so se družili le virtualno. Pri povratku v šolske klopi pa je bilo zaznati velike primanjkljaje. »Nekateri otroci so redno, dosledno delali, nekateri malo manj in tukaj so se potem začele pojavljati vrzeli v znanju,« razlaga. Dodaja, da vsi učenci niso imeli enakih možnosti: »Nekateri starši so tudi delali od doma, doma so bili trije otroci, vsi niso prišli do računalnikov.«

Sama je na začetku epidemije in prehoda na pouk od doma učila prvi razred, obravnavali so črke. Učenje črk se je nato zavleklo še v drugi razred. »Težje so se opismenili,« pravi.

»Se poznajo primanjkljaji in upam, da se to ne bo več zgodilo, da ostanemo v šolskih klopeh,« dodaja. 

Z učenci ostaja v stiku tudi potem, ko zapustijo njen razred

»Poslušajte, izobražujte se,« je glavno vodilo, ki ga naj učiteljica Maribora želi prenesti na svoje učence. 

Na naše vprašanje, ali ostaja v stikih s svojimi nekdanjimi učenci odgovarja: »Seveda. Še vedno sem v stiku z njimi.« Velikokrat jo srečajo na hodniku, pridejo do nje in jo pozdravijo. 

»Moraš biti človek s srcem in potem otroci to začutijo. Kar ti daješ, potem tebi vračajo,« je povedala.

Komentarji (1)

upokojenec70 (ni preverjeno)

Vsa čast izjemam, žal pa je večina v ta poklic "zalutala", ker pač niso imeli kam drugam. Ti ljudje so naredili učencem nepopravljivo škodo, ki jih spremlja celo življenje. Vsi smo že doživeli slabe učitelje, ki so svojo nemoč in nestrokovnost kompenzirali z deljenjem nezadostnih ocen. So pa bili tudi svetli primeri učiteljev in učiteljic, ki se jih radi spominjamo. Vsa resnica je v izreku: NI SLABIH UČENCEV, SO LE SLABI UČITELJI.

Starejše novice