V torek je po urbanem vrtu lokala Urban Garden odmevalo od smeha. Bili smo tam in nesramno vsrkavali smeh.
Nekaj čez osmo zvečer je kazala ura, ko se je gostom in osebju Urban Gardena prvič porodilo vprašanje, ali lokal sploh premore dovolj stolov in miz za vse ljudi, ki so bili odločeni, da si bodo privoščili večer smeha in zabave - pa tudi če bodo kampirali kar na travniku, po razgrnjenih prtih in odejah.
Do pol devete ure je bila terasa Urban Gardena že nabito polna, obiskovalci dogodka pa so se še kar vrstili. Prve steklenice piva in kozarci s špricarji so začeli padati s pladnjev in miz še preden se je dodobra priklopil mikrofon ...
Ob razgreti družbi in v zgoščeni množici žejnih ljudi, ki v pričakovanju brbljajo gor in dol po polnem vrtu ter sprašujejo, kateri stoli so še prosti, tega nikomur ne gre zameriti.
Večer stand up komedije je v vlogi povezovalca programa otvoril Gašper Bergant, Zgornjesavinjčan, ki je v nastopanju na odru, čeprav mlad, že stara sablja. Suvereno se je lotil smiselnih in perečih problematik narave in okolja, politike in sodobne družbe, podelil je tudi nekaj lastnih prigod; svojo celotno prezenco pa spremil z zvrhano merico ironije, prodornosti in simpatičnega naglasa, ki ga Gašper pač ima.
»V življenju imamo polno pričakovanj,« je prvi nastopil Blendor Sefaj, novopečeni komik in znana mariborska ‘faca’, ki (pa) prihaja iz Kosova, na račun katerega je rad podelil tudi kakšno zabavno anekdoto. »Vidim, da ste polni pričakovanj glede današnjega večera, ampak v življenju je na žalost tako, da so pričakovanja kurba,« je začel.
Izvedeli smo (in ob tem sočustvovali), kaj se zgodi, ko se Blendor odpravi na spontano pijačo, ki se razvije v spontano pijančevanje; in kaj, ko se kasneje (slučajno) znajde v vidnem polju »voljne samice«, okoli katere kroži na eni izmed »standardnih lokacij« v Mariboru.
Drugi je na oder stopil David Gorinšek, ki je hkrati tudi organizator tega, kar se zdi sveža serija mesečne doze smeha v Mariboru. S komedijo se ukvarja dobro leto in če se je morda komu zazdelo, da lahko nervoza pobere najboljše tudi od najboljših, je dokazal, da temu ne rabi biti tako. Predstavil se je s preizkušanjem predvsem novega materiala, katerega uspešnost je ocenjeval glede na odziv publike, pri tem pa so bili komični paradoks, cinizem in sarkazem njegovi najljubši filtri. Kaj vse se mu zgodi, ko David vozi ljudi na prevozih? O tem, zakaj in kdaj po Viljamovko na Bolšji sejem; o prvih (in o zadnjih) zmenkih, modernem novinarstvu in o manekenkah, ki barvajo nohte kamelam (ali pa so bile žirafe?).
Tretji na odru si je tudi Renato Volker pred začetkom svojega nastopa vzel nekaj sekund za nekaj globokih vdihov, čeprav se pod bliščem odrskih luči počuti že kot doma. Slišali smo lahko njegove avtorske pesnitve, posvečene Violam in Green Dragonsom, ki jih sam predlaga za novo himno. Da je Renato res ‘deda Viol', je upravičil z vijoličnim ‘svetim grbom’ na debeli zlati ketni, ki mu je krasila vrat. Priložnost je izkoristil tudi za to, da je publiko podražil s provokativnih vpogledom v to, kar (nas) čaka v KGB-ju. 13. septembra, ko bo gostil samostojen celovečerni šov. Brez zadržkov in s trdno vero v svoja stališča se je šaljivo sprehodil po moralnem robu usidranih predstav o seksualnosti in tradicionalnih pogledov na družbeno življenje.
Zadnji nastopajoči je na odru stal Matic Kokošar, ki prihaja iz Baške Grape (ne, nihče ne ve, kje je to) in pravi, da kljub temu, da je iz Grape odšel, je ta ostala v njem. Ponaša se s posebnim načinom hoje in svojevrstnim smehom, ki je ves večer odmeval po urbanem vrtu. Svoj priimek in poreklo uveljavlja z iskanjem po spletnih trgovinah, ko za protiutež dolgčasu brska med kosilnicami za seno. Tako kot Gašperju, tudi Maticu vaški naglas odlično služi, včasih celo do te mere, da ga je težko razumeti - je pa že zato vse, kar izusti, skoraj nesramno smešno. Skupaj smo se spraševali, ali naj bo kljunasto merilo res to ali naj bo preprosto ‘šubler’ in o podobnih dilemah; pa tudi o tem, kateri ljudje v generacijah imajo prvi otroke in zakaj je temu tako.
Velja izpostaviti, da so se vsi nastopajoči komiki brez rokavčkov vrgli tudi v vode črnega humorja in hrabro preizkušali, kako daleč lahko plavajo. Pričakovanja so sicer res lahko pocestnica, toda tokrat se je prav po vseh pričakovanjih, v sproščenem in nasmejanem vzdušju, pod krošnjami dreves v urbanem lokalu v Mariboru odživel smeha poln, kulturen večer, po katerem lahko komaj čakamo naslednjega. Tega komiki obljubljajo že zadnji torek novega meseca.
»Všeč mi je, presenečen sem nad krasnim odzivom na prvi dogodek te vrste na prostoru, ki ni tipičen za takšne predstave. Tudi publika je kulturna in prijetno odzivna,« je dogodek komentiral Urban Ambrožič.
