Z voznico mestnega avtobusa smo se ob dnevu žena pogovarjali o ženski vlogi v pretežno moškem poklicu.
Vozniški sedež avtobusov je bil mnoga leta rezerviran predvsem za moške. Časi se spreminjajo, stereotipi pa postopoma popuščajo, k čemur je botroval tudi napredek avtomobilske industrije.
Nekoč je bila namreč za upravljanje večjih strojev potrebna bistveno večja fizična moč.
Med tistimi, ki s svojim delom dokazujejo, da volan ne pozna spola, je tudi Safeta Puškar, ki že od leta 2018 z mestnim avtobusom manevrira po mariborskih ulicah.
Sicer je v podjetju Marprom, ki upravlja mariborski javni avtobusni promet, zaposlenih skupno 25 voznic.
Z nasmehom za volanom že skoraj osem let
Kot je povedala Safeta, je opravljanje vseh potrebnih izpitov začela leta 2017, po približno letu dni pa je lahko začela z delom.
»Za to sem se odločila po dolgem pogovoru s sabo, ko sem se vprašala, kaj želim. Ko sem ostala brez službe, sem uspela najti delo v Avstriji, a sem kmalu ugotovila, da želim delati v domačem mestu,« se spominja.
Ob razmišljanju, kaj rada počne, se ji je na misel, kar naprej vračala vožnja avtomobila. Avtobusnega prevoza prej sicer ni uporabljala, temveč je po mestu hodila peš ali kolesarila.
Ko je ugotovila, da ne bo edina ženska voznica, se je podala na novo karierno pot, v kateri še danes uživa.
»Linije so ljudje, zaradi katerih smo tukaj«
Safeta trenutno vozi na avtobusni liniji G2, ki pelje do Nove vasi, a je v preteklih letih vozila na praktično vseh linijah, največ časa pa je preživela na nekdanji številki 17.
Na tej trasi se je počutila zelo v redu, a poudarja, da linij ne ocenjuje po sami poti, temveč po komunikaciji s potniki:
»Veliko mi pomeni verbalna in neverbalna komunikacija in doslej še nisem imela na nobeni liniji zares slabih izkušenj. Linije so zame ljudje, zaradi katerih smo tukaj.«
S kolegi je v dobrih odnosih
Ob rušenju stereotipov se Safeta dobro razume tudi z moškimi kolegi. Z njimi se sicer nima priložnosti pogosto pogovarjati, a se ob srečevanju na mariborskih cestah redno z veseljem pozdravljajo.
»Ko se srečamo na štiri oči, se zafrkavamo in smejimo - dobro se razumemo. Rekla bi, da smo ženske v vlogi voznice dobro sprejete.«
Dobre in slabe izkušnje s potniki
Pohvalila je tudi potnike, ki so v večini primerov strpni in vljudni, sama pa se trudi, da vedno pristopa s pozitivno energijo.
»Vsak od nas ima kdaj slab dan - nekdo je srečen, da te vidi, drugi pa te niti ne pozdravi. Tega si ne jemljem k srcu, saj smo vsi ljudje. Tudi jaz nisem vsak dan dobre volje, a tega običajno potnikom ne pokažem.«
Dodaja, da je seveda kdaj deležna tudi negativnih komentarjev, a se zanje ne zmeni, saj so v največ primerih komentarji na dejavnike, ki so izven njene domene:
»Vedno se trudim prijazno komunicirati, konfliktom pa se izogibam. Nikoli ne veš, kakšno izkušnjo ima določena oseba za sabo in zakaj se vede tako, kot se.«
Pestrost vsakdana
Safeti je opravljanje tega poklica pri srcu predvsem zaradi raznovrstnosti, saj se zmeraj nekaj dogaja:
»Vsak dan je drugačen, tudi če sem na isti progi. Srečujem različne ljudi in se soočam z različnimi situacijami. Rada imam odgovornost, ki jo občutim ob vožnji avtobusa.«
Čeprav je mariborski promet predvsem v prometnih konicah lahko precej kaotičen, vedno ohranja mirne živce in ostaja razumevajoča do vseh udeležencev v prometu.
»Moramo se zavedati, da vsi delamo napake. Za mene je profesionalnost, da vljudno pozdraviš in se posloviš; da počakaš, ko vidiš nekoga, ki hiti na avtobus; da daješ drugim prednost in da ne trobiš, ko ti nekdo vzame prednost,« pravi.
Dobro voljo ohranja tudi s skladbo hrvaške skupine TBF, ki se glasi Ništa mi neće ovaj dan pokvarit, na katero se spomni vsakič, ko jo kdo v prometu razburi.
»Do te mirnosti človeka pripeljejo tudi leta. Zavedam se, da ni vse v moji moči in dovolim si priznati, da nisem superwoman ter da tudi s slabimi občutki ni nič narobe.«
Za konec Safeta še pove, da med vožnjo posluša glasbo, poročila pa presliši. Zelo rada tudi poje, a v smehu pove, da tega raje ne počne, da potniki ne bi zbežali.
