Kaj pa je tisto, kar turške serije v uspešnosti postavlja ob bok telenovelam?
Turčija je lastne nadaljevanke začela izvažati na mednarodni trg že v začetku 21. stoletja, zdaj pa je že nekaj let v svetovnem merilu po deležu izvoza tik za ZDA.
Industrija se ponaša z neomajno podporo turške vlade, ki se zaveda pozitivnega vpliva na turizem in prepoznavnost – Vzhodnoevropejci se skupaj z Bližnjim vzhodom lahko štejemo med njihovo ciljno občinstvo, takorekoč vrata v Evropo.
Da je fenomen res svojevrsten, priča tudi uspešnost turških serij na latinskoameriškem območju, kjer so leta 2017 predstavljale četrtino uvoženih televizijskih vsebin.
Formula, ki smo je vajeni pri telenovelah, zvesto služi tudi turški televizijski drami
V tričetrturnih epizodah (v Turčiji so dolge po dve uri, zato je delov pri nas več) spremljamo spletke v razkošnih vilah živečih družin. Te so ponavadi v neskladju z glavnim parom zaljubljencev iz socialno različnih okolij.
Vsi so lepi, starostna razlika med otrokom in materjo ali celo babico pa je po videzu sodeč bolj razpoka kot prepad.
Konservativnih patriarhalnih vrednot, ki so nadaljevankam tega tipa skupne in najdejo občinstvo tudi v državah bivše Jugoslavije, ne gre zanemariti.
Vsebine turške televizije so strogo nadzorovane, pa še vedno pride do očitkov pohujšljivosti. Kar Turke loči od latinskoameriških predhodnikov, je lastna kulturna specifika.
Čeprav gre nekaterim morda španščina bolj v uho, je privlačnost turškega jezika in eksotično zvenečih imen, kot so Fatmagül, Ayşegül ali Muzaffer nesporna.
Pogoste fraze in besedne zveze, kot je çok çok (zelo), niso nič manj markantne od španskih, četudi v dramatičnih trenutkih turški junaki kličejo k drugemu bogu.
Za privlačno se je izkazala njihova zgodovina
Zgodbe, postavljene v čas otomanskega imperija, so prav tako priljubljene kot sodobne. Ne skoparijo s prizori pokrajine, tako pogled na Bospor (večina serij je snemana v Istanbulu) ni neobičajen prehod med scenami.
Prav prisrčno pa je, da nekoga na ekranu vidimo za kavo pristaviti džezvo.
Komentarji (3)
Sami stresni in depresivni prozori. Na dolgi rok dobiš raka. To ni preprosto ni gledljivo.
Raje ne gledam nič, kot pa take nanizanke.
Ogabno, da tako poneumljajo ljudi. Enkrat sem se trudila gledati, da bi videla to čudo, a je res katastrofalno. O igri nimajo pojma, pretirano našminkane ženske vreščijo, pretirano izražajo svoja čustva in vse se dogaja v dnevnih sobah. No, vsaj tak občutek sem imela v tistih 10 min. Fascinantno, da si ljudje vzamejo čas za taksne floskule.
Starejše novice
