Mariborčan iz mednarodne rock zasedbe: »Humor je najbolj drugačen. Včasih si moramo razložiti, zakaj je bil vic smešen.«

The Black Proteus je štiričlanski rock kolektiv z Dunaja, ki je tako raznolik kot mesto samo. Člani prihajajo iz treh različnih držav. Njihova ključna povezava s Slovenijo je Mariborčan Matjaž Goričan, vokalist in kitarist, ki je skupino osnoval ob selitvi v avstrijsko prestolnico.

Leta 2018 so naprej izdali svoj prvi EP We Meet Again, ki zrcali njihove glasbene korenine – grunge in alternativni rock. Temu so na polnokrvnem prvencu Loading … dodali poznane in značilne zvoke igralnih konzol in svojo glasbo poimenovali 8-bitni rock. Slovenskemu občinstvu so se približali z zmago na natečaju Standouts Radia SI s skladbo Chasing Dreams, pa tudi z duetom Special Something z Anabel. 

Prejšnji teden so predstavili svoj drugi EP, poimenovan We Met Again. Sočasno z njim so izdali tudi nov single in videospot Waiting for You. 

A Goričan ni edina povezava banda s Slovenijo. »Čeprav smo vsi situirani na Dunaju, je našo zvokovno podobo delal Matic Mlakar, slovenski producent, tudi član Alo!Stari,« je povedal za Mariborinfo. 

Z vokalistom in kitaristom smo se pogovarjali o tem, zakaj ga je pot iz Maribora vodila na Dunaj, kako je ustvarjati glasbo v avstrijski prestolnici in v tako mednarodni skupini, kjer so člani iz različnih držav. Dotaknili smo se tudi njihovega prepoznavnega 8-bitnega rocka, novega videospota, aktualne turneje in načrtov za prihodnost. 

Kaj vas je pred leti odneslo iz Maribora, zakaj ste se preselili na Dunaj? 

»Nikoli nisem načrtoval, da se bom izselil. Svojo kariero sem ustvaril, ker sem potreboval stvari za lasten band, ki si jih nisem mogel finančno privoščiti. Potrebovali smo grafike, logotipe, posterje … Jaz sem se to naučil in sem delal dizajn. Potem pa glej ga, zlomka, sem delal to za svoje prijatelje, ki so imeli bande, prijatelji so potrebovali za svoja podjetja logotipe. In se je potem tako odvilo, da sem delal na enem mednarodnem projektu, ki je imel sedež na Dunaju, in so mi rekli 'Matjaž, kaj, če bi ti prišel na Dunaj delat?'. In sem si jaz mislil 'V redu, grem poskusit za eno leto'. In sem zdaj že 12 let tam.«

Evropska mesta, tudi Maribor, se zelo rada primerjajo z Dunajem, tudi zgledujejo po njem. Je kakšna dunajska stvar, lastnost, ki bi jo preslikali na Maribor, Slovenijo. Tudi mogoče obratno? 

»Jaz zelo rad pridem nazaj v Maribor. Mislim, da se tukaj sploh ne zavedamo, kako lepo je, kako 'fajn'. Da imamo v Sloveniji marsikatere lepote – v Mariboru imamo Pohorje, tudi v Ljubljani je zelo lepo mesto jedro. Dunaj ima neki svoj čar, svojo arhitekturo. Težko bi primerjal. Dunaj je bolj točen in tempo življenja je zelo hiter. Mislim, da bi se raje Dunaj kaj naučil od slovenskega tempa življenja. Da je treba malo več zaživeti, malo več časa preživeti z družino in prijatelji.«

Ko ste se preselili na Dunaj, ste se odločili tam nadaljevati z ustvarjanjem glasbe. Je bila vedno ideja ustanoviti band, ste mogoče pomislili, da bi stopili na samostojno pot?

»Jaz rabim band, prijatelje, na katere se lahko zanesem. Da ne nosim vseh skrbi nastopa jaz, pa da lahko druge krivim, če gre kaj narobe (smeh). Sem imel band že prej tukaj v Mariboru in sem mislil 'Ne morem ostati brez banda, samo zato, ker sem se preselil'. Zato sem potem poiskal druge, ki imajo interes in voljo ustvarjati.«

Potem se je tam našla ena taka pisana druščina, zelo reprezentativna za Dunaj.

»Točno, to ste lepo povedali. Jaz sem iz Slovenije, kot sva že omenila, naš kitarist Temmuz je iz Turčije, basist Roman je Dunajčan, bobnar Florian je nekje iz ruralne Avstrije, kjer je več kmetij in polj.« 

Se to, da prihajate iz različnih držav odraža tudi pri glasbenem ustvarjanju. Ali morda vsak »od doma« prinese kakšno inspiracijo? 

»Definitivno. Mogoče ne v tem klasičnem stilu, da imamo turško folkloro v glasbi, vsekakor pa imamo neke druge idole, zrasli smo v drugačnih časih, imamo neke druge stvari, ki so nam všeč. In potem vsak prinese nekaj svojega. Kar se pa tiče nekih medkulturnih razlik, humor je najbolj drugačen. Včasih si moramo razložiti, zakaj je bil vic smešen.«

Kakšna je sicer dinamika med člani? Se karakterno zelo razlikujete? 

»Smo res pisana druščina, ne samo po tem, od kod prihajamo, ampak tudi po tem, kaj počnemo. Naša mlajša dva člana bobnar Florian in kitarist Temmuz študirata glasbo, tako da sta dejansko prava glasbenika. Ostala dva delava v računalništvu, v IT-ju. Tako da si poskušamo pomagati, kolikor se da. Vsak ima neke svoje talente. Florian je zelo dober v organiziranju koncertov. Jaz sem očitno zelo dober v slovenščini, noben drug je ne govori, zato sva tudi midva tukaj danes, da se pogovarjava.«

Pred kratkim ste izdali novo pesem in videospot Waiting for You. V spotu je mogoče videti cel kup prepoznavnih predmetov iz 80-ih in 90-ih. Kako je potekal ta proces iskanja idej, kaj uporabiti? 

»Pri nas se vse stvari razvijejo popolnoma naravno. Nič ni prisiljeno. Če je prisiljeno, nam sploh ne ugaja. In ugotovili smo, da imamo vsi neko povezavo z računalniškimi igrami. Smo jih igrali, ko smo bili mali, jaz jih še zdaj igram. Včasih so imele takšne čudne zvoke. In to smo mi potem inkorporirali v svojo glasbo in rekli, da smo zdaj 8-bitni rock. Ker samo rock ni, če ima neke komponente igralnih konzol. Za videospot so se spraševali, kako bi pa bil videti tak 8-bit band. Morajo biti 90-ta, smo rekli. In smo zbirali po avstrijski Bolhi, vse od starega katodnega televizorja, game boyev, atarijev, videokaset, disket. In smo potem napolnili celo sceno z elementi, ki spominjajo na 90-ta.«

Na koncu te predmete razbijete. Si predstavljam, da je bilo to zelo zabavno?

»Dosti truda je bilo, da smo te stvari zbrali skupaj. Tista frustracija .. Kdo prodaja televizor? Se moram peljati tja. Kdo prodaja diskete? Se moram peljati tja. Potem je bilo kar katarzično, ko smo lahko te stvari s kladivom razbili.«

Pesem Waiting for You je na drugem mini albumu We met again, ki ste ga izdali letos. Kako se ta navezuje na prvega iz leta 2018, kakšne se razlike? 

»Pred šestimi leti izdali naš prvi EP, ki je vseboval pet pesmi in je bil taki klasično rokerski. Mogoče malo bolj surovi – takšen, kot smo mi takrat bili. Vmes smo ustvarili album Loading. To je bil prvi album, pri katerem smo zmešali osembitne elemente z rockom. Imeli pa smo še pet pesmi, ki so precej spominjale na naše prvinsko delo in smo z novim EP-jem nekak nadaljevali tisto zgodbo, ki smo jo začeli pred šestimi leti. Mogoče se od zadnjega dela najbolj razlikuje v tem, da je še malo več rocka, malo več kitar, malo več basa.«

Kako izgledajo vaši nastopi? Od kod vesoljska oprava? 

»Pred nekaj leti smo izdali prvi videospot Soul for Sale. V tem videospotu potujemo skozi čas in vesolje in smo si takrat nadeli taka zelo smešna vesoljska oblačila. Verjetno takšna, kot so si ljudje nekoč predstavljali, da bo bila videti prihodnost. In nekdo je rekel 'Vi zgledate tako smešno s temi oblekami, zakaj se ne predstavite tako še v živo?'. In smo nato dejansko izdelali naše vesoljske oprave in z njimi se pojavimo tudi v živo. To je nekak del našega koncerta.«

Če se mogoče malo vrnemo na Dunaj. Včasih si predstavljamo, da glasbeniki tam lažje uspejo. Je to res, ali je težje, ker je konkurenca toliko večja?

»Jaz sem si predstavljal, da bo na Dunaju najbolj enostavno na svetu najti prostor za vaje in druge glasbenike. In je bilo točno nasprotje tega. V Sloveniji je bilo dosti enostavneje najti prostor za vaje, dosti enostavneje se mrežiti z ljudmi. Na Dunaju se mi je zdelo precej bolj zaprto. Jaz bi pripisal to temu, da nisem tam odrasel, nisem tam hodil v šolo, šel študirat. In se to pozna. Tako da sem moral kar trdo delati, da sem izdelal praktično popolne pesmi. Šele ko sem imel pesmi v pravi obliki, sem lahko to predstavil drugim glasbenikom, da so se zainteresirali za sodelovanje. Ker je tempo življenja hiter in časa ni na pretek. Volje, da bomo nekaj ustvarili čisto iz nič, je bilo malo manj.«

Prepevate v angleščini. To zato, ker je to skupen jezik, ki ga vsi razumete? 

»Definitivno. V bandu govorimo vsaj tri jezike, potem pa moramo komunicirati s svetom. Predvsem v Sloveniji radi igramo, Avstriji, lani nas je pot ponesla vse do Italije in Španije. Letos se napotimo proti severu, igramo v Avstriji, v Nemčiji dvakrat, v Amsterdamu. Angleščina se je nekak ponudila kot jezik, ki nas povezuje. Če bi želel izdelati kaj v slovenščini, bi potem bil dolžen ostalim članom narediti še v njihovih jezikih. V nemščini bi še znal, v turščini pa bi bilo zelo težko.«

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? 

»Ena večjih stvari je letošnja turneja, ki se bo, upam, čimprej nadaljevala tudi v Slovenijo. Na tem še delamo. Letos smo imeli še en podvig, in sicer smo bili sprejeti v finale natečaja Wacken Metal Battle. Če zmagaš, se smeš predstaviti na festivalu Wacken na severu Nemčije. To je en največjih metalskih festivalov, letno privabi okoli 75 tisoč obiskovalcev. Če bi tja prišli, bi zmagali.«

Omenili smo že vesoljsko opravo, ki spominja na to, kako so si ljudje v preteklosti zamišljali prihodnost. Če bi imeli možnost potovanja v preteklost ali prihodnost, kaj bi raje izbrali? 

»Nostalgija je spomin na preteklost v eni taki rožnati barvi. Predstavljamo si, kako je bilo vse lepo. Nekaj je lepega na nostalgiji, zato jo tudi imamo v svoji glasbi, ampak mislim, da se je treba držati tega, kar bo v prihodnosti. Na to še lahko vplivamo, na preteklost pa več ne.«

Če bi lahko izbrali kakšno posebno ali pa sanjsko lokacijo za igranje koncerta, kje bi to bilo?

»Pisal nam je en organizator festivalov na Islandiji in je napisal 'Zelo ste dobri. Zakaj še niste bolj znani?'. In smo se spogledali in rekli 'Vau, Islandija, to bi bilo nekaj posebnega'.«