Marcos Tavares dan po zaključku kariere: Nogomet je spremenil moje življenje

V nedeljo je v Fazaneriji visoko v zrak dvignil pokal, bogato nogometno pot pa je sklenil s še eno uresničeno željo, devetim naslovom državnega prvaka Slovenije.

Marcos Tavares je aktivno kariero sklenil z novo lovoriko, v Murski Soboti pa je še zadnjič slavil v vlogi nogometaša. Brazilec verjame, da bo kariero rekordov uspešno podaljšal tudi kot funkcionar.

Rekorder Maribora in slovenske lige je v ponedeljek, dan po zaključku nogometne kariere, v avli nakupovalnega središča Europark verjetno podrl še osebni rekord v podpisovanju in fotografiranju.

Napadalec, ki je kot zadnji v zgodovini mariborskega kluba nosil številko devet, se je skoraj dve uri družil s svojimi pristaši in nekaj časa namenil prav vsakomur, ki je to želel.

Še prej pa je nasmejani športnik spregovoril ekskluzivno za Mariborinfo, ki je Tavaresu podaril čustveno razstavo fotografij s poslovilne tekme v Ljudskem vrtu.

Najprej o črni razvadi 

Ker so naju gostitelji v Europarku še pred pričetkom pogovora povprašali, kaj bova spila, sva pogovor z Marcosom pričela prav s to temo. Ni namreč skrivnost, da je kava njegova velika razvada.

»Mamo sem vedno videl s kavo, to je zdaj tudi moja razvada. Mislim, da sem to prevzel prav od staršev. Pred tekmo spijem do deset kav, da se zbudim in dobim energijo. Verjetno je to zgolj v glavi, vendar imam res rad kavo. 

Najprej sem jo pil s sladkorjem, ko pa sem se zavedal, koliko sladkorja s kavo vnesem vase, jo zdaj že nekaj časa pijem nesladkano,« je z značilnim nasmehom na obrazu uvodoma dejal nogometni čarovnik.

Ko se v pogovorih z mediji spomni svoje mladosti, večkrat izpostavi, da je pred selitvijo v Maribor pogosto tudi ponočeval, živel nešportno in popival. Je zdaj kava edina njegova pregreha?

»Ne bi rekel, da je to greh, nič ne delam narobe, je pa to neke vrste odvisnost. Boljše kava kot pa kakšna druga odvisnost,« poudari Tavares.

Nogomet je droga, ki mu je spremenila življenje

»Nogomet je zagotovo prva droga in ne samo to, nogomet je spremenil moje življenje. Mislim, da je bil nogomet edina možnost, da grem iz favele in sem prišel do sem, kjer sem sedaj,« poudarja Marcos.

Kot pravi Brazilec se je hitro navdušil nad okroglim usnjem, od žoge pa se ni ločil niti v postelji. Prve nogometne korake je storil na ulici, iz katere pa ga je najprej umaknil Internacional in nato še Gremio.

Tudi starša imata veliko zaslug, da v Braziliji ni končal kot večina prijateljev. Pogosto namreč pove, da je polovica prijateljev iz otroštva za zapahi ali pa v grobu.

Tavares pri izhodu iz bedne usode revnejših predelov brazilskih velemest izpostavlja tudi izobraževanje:

»Starši so mi zagotovili dobro izobraževanje. Že prej smo se zavedali, da nočemo živeti v takšni prihodnosti, kot vlada v favelah. Otroci se tam ponavadi šolajo samo do petega razreda, jaz pa sem vedel, da si tega ne želim, da hočem v življenju doseči več. 

Ko smo videli, da imam nogometni talent, smo storili vse, da lahko grem iz favele, to smo tudi naredili. Trinajst let sem štel, ko sem zapuščal favelo, živel sem pod tribuno stadiona in takrat se je pričela moja kariera.«

Nastop v brazilskem dresu odnesel igranje za slovensko reprezentanco

Še kot najstnik je poskrbel za prestop med rivaloma, iz Internacionala je prestopil v Gremio, pri katerem je takrat nase že opozarjal Ronaldinho. Kasneje prijatelj Tavaresa je rodni Porto Alegre zapustil leta 2001.

Štiri leta prej se je klubu tedaj zgolj še nadarjeni Marcos Tavares, ki je bil nekaj sezon zatem označen za nogometnega naslednika velikega Ronaldinha. S prestopom med mestnima rivaloma je pomagal tudi gradnji družinske hiše:

»Ko me je Gremio pripeljal iz Internacionala, sem prejel okrog deset tisoč dolarjev, s tem pa sem pomagal staršem pri gradnji hiše. Leto kasneje sem že igral za reprezentanco Brazilije in tedaj smo že vedeli, da smo na pravi poti in da imam v nogometu svetlo prihodnost.«

Hitro je zaigral za kadetsko reprezentanco Brazilije, kasneje je nastopil tudi v dresu selekcije do 20 let, prav to pa mu je, potem ko je pred devetimi leti prejel slovensko državljanstvo, preprečilo, da bi pomagal slovenski izbrani vrsti:

»Ja, za to mi je zelo žal, sanjal sem o tem, da bi zaigral za člansko reprezentanco Slovenije, vendar zaradi nastopov za Brazilijo tega nisem mogel uresničiti. 

Zdaj za Slovenijo igra sin Marcos, tega pa sem izredno vesel in se počutim del tega. Lahko rečem, da je to tudi moja uresničitev sanj. Upam in želim si, da bo imel boljšo kariero kot jaz.«

Najrajši se spominja prvega in zadnjega naslova

»Zdaj bom imel druge izzive in cilje v življenju. Hvala bogu, kot pomočnik športnega direktorja Marka Šulerja ostajam v nogometu. Upam, da bomo skupaj naredili vse, da bo Maribor uspešno igral tudi v Evropi,« odgovarja na vprašanje, kako najprej po nogometni upokojitvi.

Čeprav v nedeljo ni zaigral v Murski Soboti, je s soigralci po koncu tekme še devetič in zadnjič kot nogometaš Maribora dvignil pokal za naslov državnega prvaka Slovenije.

Ob številnih domačih in tudi mednarodnih uspehih verjetno ni lahko izpostaviti najljubše lovorike, ali pač?

»Najrajši se spominjam prvega in zadnjega naslova državnega prvaka. Spomnim se prvega naslova, saj Maribor tedaj dolgo ni bil prvak, takrat je bilo fenomenalno. 

Tudi letos je bilo zelo lepo, saj je bila letošnja sezona zame izredno posebna. Zgodilo se je veliko stvari, imel sem operacijo, prišlo je do sprememb na mestu direktorja in trenerja... Ko so vsi že mislili, da Marcos Tavares ne bo več igral, sem se vrnil na igrišče in zabil pomembne gole. 

Ne bom pozabil niti zadnje tekme v Ljudskem vrtu, na kateri se je zgodilo res veliko, za konec pa smo osvojili še lovoriko,« se sezone, v kateri je izpolnil še poslednje neuresnične želje, spominja Tavares.

Najprej presegel Horjaka, nato še Škaperja

Čeprav je marsikdo pomislil, da bo po tem, ko je sklenil aktivno kariero, razpolagal z več prostega časa, temu niti slučajno ni tako. Obveznosti namreč ne manjka, praktično pol ponedeljka je preživel v Europarku.

»To je super, nikoli nisem razmišljal o tem, da bom imel takšno kariero, kot sem jo ustvaril v Mariboru. Hvaležen sem vsem, klubu, soigralcem, navijačem in mestu, v katerem so me zares toplo sprejeli. 

Mislim pa, da bom imel zdaj še več dela kot prej, v času aktivne kariere,« se Marcos zaveda svoje prepoznavnosti in vloge ikone, iz katere lahko črpata tako klub kot tudi mesto Maribor.

Kot vedno poudari, so ga v Mariboru že kmalu po selitvi v Slovenijo sprejeli zelo lepo, čeprav je v drugem delu krstne mariborske sezone 2007/08 potreboval nekaj časa, da je dosegel prvi zadetek.

Prvo ligaško tekmo v dresu Maribora je odigral 1. marca, skoraj dva meseca kasneje pa je dosegel tudi prvi zadetek v vijoličastem. Po težavnih začetkih se je odprlo, Tavares pa je postal strah in trepet vratarjev tekmeca.

Z 211 goli je neulovljiv na vrhu klubske lestvice, s katere je izrinil svojega prvega mariborskega trenerja Branka Horjaka. Močno vodi tudi v slovenskem prvenstvu, v katerem je zabil kar 159 golov in presegel rekorderja Štefana Škaperja:

»To je nogomet, oni so bili najboljši nogometaši svoje generacije, jaz na nek način v svoji. Mislim, da bomo imeli tudi v prihodnosti dobre nogometaše, morda še boljše, kot sem bil sam.«

Postal je Štajerec

»Pravim, da sem pol Brazilec in pol Štajerec. Vesel sem, v čast mi je, da lahko živim v tem, kar mesto Maribor dela za mene. 

Prišel sem iz favele, zdaj pa živim v vsem tem, to je tako, kot da sanjam,« priznava oče družine s štirimi otroci, s katero se je pred leti iz Šentilja preselil pod Pohorje.

Zdaj je torej povsem pravi Mariborčan, s širokim nasmehom pa je simbol pozitivne energije mesta. Ikona kluba in mesta verjame, da v Ljudskem vrtu še ni rekel zadnje besede. Pa tudi če v drugačni vlogi:

»Res je, ne bom več na igrišču, vendar bom vselej poleg. Zdaj bom v drugi funkciji, vendar bom vedno pomagal z nasveti in izkušnjami. Pomagal bom, da bodo lahko nogometaši igrali dobro in bomo nizali nove zmage.«

Ob koncu pogovora vas še enkrat povabimo na ogled fotografij s poslovilne tekme v drugem nadstropju Europarka, Tavaresu pa z naslovom razstave sporočimo: »Hvala, nasmejani nogometni čarovnik!«