Današnji dan nosi s sabo oblico verovanj in prastarih navad.
Po katoliškem koledarju je 13. december godovni dan Sv. Lucije, zaščitnice vida, krojačev, kovačev, pisarjev, tkalcev, notarjev, celo odvetnikov. Tega dne naj bi bila po starem julijanskem koledarju najdaljša noč v letu.
Njeno ime pomeni luč, svetloba (lat. lux), zaradi česar velja tudi za zavetnico slepih in slabovidnih.
Kar je zanimivo, kot svetnico jo slavijo tako katoliški kot pravoslavni kristjani, pa tudi pripadniki luteranskih cerkva. Za ta čas in posebej za ta dan so že od nekdaj verjeli, da po svetu divjajo strahovi in da je svet odprt za zlo.
Vernica, ki si je izdrla oči
Najstarejši zapis o Luciji sega v 5. stoletje. Bila je premožno mlado dekle, doma iz Sirakuz na Siciliji, živela pa je v obdobju preganjanja kristjanov. Okoli nje kroži množica legend.
Po eni naj bi se tako že zelo zgodaj zaobljubila Bogu, zaradi česar je zavrnila snubca, ki se je zaljubil v njene oči. Poroko je zavrnila zaradi goreče zaobljube, oči pa si iztaknila in jih poslala nesojenemu ljubimcu.
Božja mati ji je po tem podarila najlepše oči, ona pa je postala zaščitnica vida. Snubec jo je iz sle po maščevanju ovadil oblastem, a kot po čudežu je bilo dekle nedotakljivo. Stražar ji je na koncu z mečem prebodel grlo.
Precej podobna legenda je povezana s sveto Otilijo, alzaško redovnico iz 15. stoletja, ki jo je zaradi lepih oči zasnubil angleški kralj.
Slikarji jo pogosto prikazujejo kot žensko z rano na vratu in očmi na pladnju.
Mnogi se še danes spomnijo tega, da nas od sv. Lucije do božiča loči le še 12 dni, prav vsak dan pa predstavlja po en mesec v letu. Izročilo pravi, da kakšno bo vreme na ta dan, takšno bo tudi ves mesec.
V madžarskem izročilu (in verjetno tudi širše) ima Lucija dvojno podobo: prva se navezuje na legendarno sveto Lucijo, druga pa je čarovnica oziroma zloben ženski lik, ki se pojavlja kot prikazen in lahko škoduje tako ljudem kot živalim.
Marsikje velja ta podoba kot nekakšna združitev svetlobe s senco, zato je Lucija začela tudi strašiti.
»Nastaja počasi …«
Velja, da se je treba na ta dan ubraniti urokov čarovnic, čemur je služil Lucijin stol. Tega so morali izdelati v obdobju od goda sv. Lucije do božiča in pravijo, da od tog prihaja pregovor: »Nastaja počasi ‒ kot Lucijin stol.«
Stol naj bi sestavljali iz natanko določenega števila in vrst lesa, ko pa je bil narejen, ga je moral moški odnesti k polnočnici. Če je takrat stopil nanj, naj bi bil sposoben prepoznati čarovnice. Po tem je moral stol sežgati.
Sveti Luciji so tudi pripisovali prav posebno moč: zimskemu soncu naj bi povrnila sposobnost, da ponovno ogreje zamrznjeno zemljo, iz katere bi potem vzklili novi plodovi.
Šege in navade
Od tod prihaja Lucijino žito: na ta dan posajeno žitno seme bo do božiča bujno ozelenelo. Žito simbolizira veliko tega, v prvi vrsti pa moč pomladi ter hkrati potencial zime in čudež narave.
V naših prostorih je zelo znano sejanje božične pšenice, ki simbolizira obnovo življenja in plodnost. Pšenico posejemo v plitve okrasne posode, jo pokrijemo z zelo tanko plastjo zemlje ter postavimo na svetlo in ne prevroče mesto.
Ko jo boste sadili, povabite zraven še otroke, ki bodo prav gotovo navdušeni. Če bo vaša pšenica do božica ozelenela, vedite, da se vam obeta bogata letina. Rasti jo pustimo do svetih treh kraljev, najpogosteje pa do svečnice.
Veliko verovanj ob godu sv. Lucije je povezanih tudi s kokošmi in plodnostjo. Eno takih je koledovanje, ko so otroci hodili od vrat do vrat in s pesmicami izrekali dobre želje.
Ob tem je bilo povsod prepovedano šivanje, saj so verjeli, da bi s tem kokošim sešili zadke in te ne bi več nesle jajc. Prepovedano je bilo tudi posojanje ‒ verjeli so, da bi s tem odgnali srečo od hiše.
Ponekod so spekli poseben Lucijin kruh, katerega je bil deležen prvi moški, ki je prišel v hišo; če je bila prva ženska, so jo nagnali.
V naših koncih
Običaj je znan tudi v našem delu države, kjer so na predvečer sv. Lucije ‒ podobno kot Miklavž ‒ hodile Lucije ali Licije. Oblečene so bile v belo haljo, ki je segala do tal, v rokah pa so nosile pladenj z (svinjskimi) očmi in vilicami, s katerimi so praskale in ropotale po pladnju ter strašile otroke.
V Prekmurju so jo nemalokrat spremljali parklji. Otroci so takrat morali moliti in morda so bili (ker je bila Lucija zelo verna in je svoje življenje posvetila Bogu) obdarovani z orehi.
V Sloveniji je 3884 prebivalk z imenom Lucija, v Pomurju jih je 106. Moška oblika imena se glasi Lucijan ‒ teh je v Sloveniji po podatkih le 296, v Pomurju samo štiri.
