Klopi na glavni avtobusni postaji v Mariboru so dobile novo podobo. Po zamenjavi dotrajanega pohištva pa se poraja vprašanje, ali nove rešitve obiskovalcem res ponujajo več udobja – ali pa morda neželeno izključujejo določene skupine ljudi.
Na začetku leta so na glavni avtobusni postaji v Mariboru prenovili notranje površine, med drugim tudi klopi, ki so dotlej več let kazale znake obrabe in nevzdrževanja.
Po zamenjavi pa so številni opazili, da imajo nove klopi na sredini navpični element, ki deluje kot nekakšno naslonjalo za roke, hkrati pa učinkovito onemogoča ležanje.
Takšne rešitve so po svetu znane kot primeri sovražne arhitekture – to je arhitekturno oblikovanje, ki z določenimi elementi onemogoča določeno vedenje, denimo spanje na javnih površinah.
Za odgovore na očitke smo se obrnili na Javni holding Maribor, ki z javnim podjetjem Marprom upravlja z glavno avtobusno postajo.
S klopmi želeli povečati število sedišč
Na vprašanja, ali gre za primer sovražne arhitekture, so iz Javnega holdinga Maribor pojasnili, da odločitev o menjavi klopi ni bila usmerjena proti katerikoli skupini ljudi.
»Odločitev o nakupu novih klopi je bila sprejeta na zboru etažnih lastnikov objekta Avtobusne postaje Maribor, predvsem zaradi starosti in dotrajanosti predhodnih klopi,« so nam pojasnili v Javnem holdingu Maribor.
Dodali so, da je bil zamenjavi namen predvsem posodobitev hodnika in povečanje števila sedišč. Nove klopi so bile izbrane iz kataloga urbane opreme, njihov nakup pa je financirala Mestna občina Maribor.
Ob tem so poudarili, da »objekt avtobusne postaje v osnovi ni namenjen reševanju problematike brezdomnih oseb, saj ta segment storitev pokrivajo druge službe v mestu.«
Kako vključujoče so nove klopi?
Vseeno pa ostaja dejstvo, da nova oblika sedišč fizično onemogoča, da bi se nanje kdo ulegel. Takšen element, tudi če je vključen že v osnovno oblikovanje izdelka, je v zadnjih letih pogosto predmet razprav o dostopnosti in vključujočem oblikovanju mestnega prostora.
Sovražna arhitektura se ne kaže le v klopeh z delilniki, temveč tudi v ostrih kovinskih elementih na robovih zidov, klopcah z nagnjenim sedalom ali celo ograjah, ki onemogočajo sedenje.
Kritiki poudarjajo, da gre pri tovrstnih rešitvah za simbolično in fizično izključevanje ljudi, pogosto tistih, ki v mestu nimajo drugega zavetja kot javne površine.
Iz Marproma ob tem sporočajo, da se trudijo za urejen in sodoben videz postaje. V zadnjih letih so tako izvedli več investicij, med drugim obnovo sanitarij, blagajn, čakalnice in hodnika, uredili so prikazovalnike voznih redov in zunanje površine. Ob tem pa še poudarjajo, da je objekt avtobusne postaje varovan z videonadzorom in ponoči tudi s fizičnim varovanjem.
