Ne zgolj samozavest in srečo, nogomet je Mariboru prinesel tud strpnost, meni Tone Partljič. Kaj pa pravita Filip Flisar in Klemen Kosi?
Nogometno mesto znova poka od ponosa. Liga prvakov prihaja v Maribor, zvezde prihajajo med zvezde. Že tretjič po letu 1999 in 2014.
Preverili smo, kako komentira samozavest in srečo nogometnega mesta Tone Partljič ter kako na te dosežke gledata športnika iz še enega mariborskega ponosa - smučarije.
Klemen Kosi, mariborski smučar:
»Za mene so vsi igralci vedno bili zvezde, zdaj so še sami prišli med njih. Izpolnile so se neke res visoke želje, ki si jih na glas nismo upali želeti, dokler ni prišel odločilen trenutek in nam je uspelo res nekaj neprecenljivega. Nepopisen večer je za nami in lahko smo ponosni, naj se nadaljuje to, da je Maribor ponos Slovenije in da se lahko vsi skupaj veselimo.
Maribor ima dosti lepih stvari, je pa res, da je Nogometni klub Maribor ena izmed najbolj bleščečih. Maribor ima tudi smučanje in mogoče gre to nekako z roko v roki - in Pohorje in Ljudski vrt. Ljudje po celem svetu poznajo Maribor po tem. Je pa v veselje vseh Mariborčanov praznovati takšen uspeh, ki odmeva po vsem svetu. To je res nekaj neverjetnega in se kot smučar težko s tem primerjam, mi je pa lepo biti v njihovi družbi in biti del tega. Ambicije kluba so se s trdim delom, dolgoročnim pristopom in voljo ljudi pokazale kot uspešne, to nam daje moč, saj vidimo, da se da in da vidimo, da je Maribor mesto uspeha.«
Tone Partljič, mariborski pisatelj, dramatik, učitelj:
»Hodim na tekme, skoraj na vse. Včerajšna je bila seveda nekaj posebnega, ker se mi zdi, da je skoraj celi Maribor stavil na biti ali ne biti. Taka potrditev samozavesti, pa četudi sreče, samo za eno noč se mi zdi za Maribor nujno potrebno, ker se mi zdi mesto v malo depresivnih časih depresivno ali pa vedno veliko ni veliko razlogov za veselje.
Nogomet zelo združi Mariborčane, to je prvo, kar je odlično. Drugo, kar je cel nogomet prinesel v Maribor, je tudi neka izjemna strpnost. Spomnim se še dvajset let nazaj, ko je prvi temnopolti igralec iz Beltincev, ki so bili takrat v prvi ligi, igral v Mariboru in je ves stadion, skupaj z VIP ložo, hukal in oponašal opico.
Prav dobro se spomnim, da je vstal nek človek iz vodstva Beltincev, jih pogledal in se zadrl 'Mariborčani, vas ni sram'. Zdaj pa poglejte, najbolj priljubljena oseba v Mariboru je Tavares. Za njim je Billong, ki je komaj prišel, a je že takoj priljubljen, ker je garač. V ekipi proti Izraelu je bil Izraelec. Zdi se mi, da smo se preko nogometa naučili več strpnosti kot v kateri koli drugi branži, mogoče v kulturi, pa še to ne.
Ta neki čudežni, po mojem mnenju pretirani lokalni patriotizem, je seveda nujen za vsako življenje. Ampak to, da imaš napisano 'Hvala bogu, da sem Štajerc' ali pa 'Ubi, ubi žabarja', se mi vseeno zdi nekaj drugega. Naučili smo se sprejemati različne ljudi, ki garajo, ne glede na poreklo, barvo ali karkoli. To se mi zdi velik korak naprej, saj po dnevih take sreče in upanja in orgazma pride vedno tudi utrujenost. Ampak mi si vseeno mislimo, da smo svoj prvi velikanski cilj dosegli.
V tem skupinskem delu lige prvakov, zdaj ko se midva pogovarjava, še ne veva nasprotnika, bodo najzvenečejša imena v Mariboru. Mislim, da ne bo tako groznega razočaranja, navijali seveda bomo, ampak prvi cilj je dosežen.
Pa še nekaj. Kakor koli, tako kot sem povedal, nisem za to, da bi se glorificiralo vse, kar je na tej strani Drave. Vseeno smo pa edino moštvo, ki se je tretjič v Sloveniji plasiralo v kaj takega, drugi še niso bili niti blizu. Torej kot rečeno neki občutki samozavesti in neke sreče, pa čeprav je kratka, pridejo prav takemu mestu.
Moram še dodati, da so vsi igrali dobro. Na koncu je bil igralec na golu, pa je Handanović obranil gol. Če tega poskusa ne bi obranil kateri koli golman na svetu, bi novinarji zapisali, da je branil odlično, razen na koncu, kar pa je bilo neubranljivo. Tudi če bi dobil gol, bi vsi napisali, da je branil odlično, na koncu ni mogel obraniti gola. A Handanović je obranil neubranljivo, kar je po mojem mnenju en pozitiven šok za vse nas.«
Filip Flisar, mariborski smučar prostega sloga v disciplini smučarski kros:
»Verjetno bom par let manj živel, ker sem se sekiral kot svinja zadnjih par minut, ko so malo spustili, oni pa so napadali. Drugače čestitke, dobro so špilali, sploh prvi polčas, tudi začetek drugega in praktično do konca. To pomeni dosti, jasno, drugi klubi pridejo sem, mi gremo tja. Liga prvakov je velika stvar, dosti ljudi za to ve in dosti jo gleda. Zdaj pač, Maribor je tak 'underground mesto', saj se turizem še malo vzpenja. To je za nas ena lepa priložnost ponovno, bili smo že tam, videli smo, kaj od tega dobimo. Zdaj upam, da se bodo vsi, ki so zato pristojni, znali iz tega kaj naučiti in še bolj izkoristiti vse priložnosti, ki pridejo.
Če Maribor ne bi imel dosežkov športnikov, bi bil zgolj bivšo industrijsko mesto. Maribor šport dela malo bolj prepoznavnega. Meni se zdi škoda, da to tako malo izkoristimo. Imamo dobro infrastrukturo, imamo Pohorje, imamo vinorodni okoliš, imamo vse. V bistvu je turistični raj, ki ga premalo izkoristimo. Šport je vsaj ena stvar, skozi katero lahko se malo neka stvar spromovira, nekaj vidi. Je pa res, da se bodo mogli tisti, ki so odgovorni za razvoj turizma, razvoj vsega z roko v roki s športom to izkoristiti in da bodo tisti ljudje, ko bodo slišali za Maribor in videli Maribor, vedeli, kaj to mesto z okolico ponuja.«
