Invalidi v središču Maribora včasih težko najdejo parkirna mesta, saj jim jih zaparkirajo skuterji.
V začetku septembra je Mariborčanka Agnes Kojc, ki se je rodila s cerebralno paralizo, naletela na prizor, ki jo je milo rečeno razjezil.
Ko se je pripeljala v mesto, da bi parkirala pri frančiškanski cerkvi, kjer sta dve parkirni mesti za invalide, sta bili obe zasedeni, in to ne z avtomobili, ampak skuterji.
Kojc je povedala za Mariborinfo, je bila jezna, predvsem pa razočarana nad kulturo današnjih mladih, in na sploh ljudi.
»Pri takih situacijah se vedno čudiš, kako hitro ljudje pozabijo na druge, na predpise in ravnajo brezbrižno, pa tudi objestno.
Jeza in razočaranje sta še večja po tem, ko o teh problemih velikokrat spregovoriš javno, pa še vedno ozaveščanje naleti na gluha ušesa,« razlaga.
Takšni prizori niso redkost
Pravi, da na takšne situacije naleti skoraj vedno, ko išče parkirišče v Mariboru.
»Pred frančiškansko cerkvijo je bilo tokrat sicer prvič, na Koroški cesti, v Europarku ali na Slomškovem trgu pa so take situacije skoraj stalnica,« razlaga.
Podobno je po njenih besedah tudi v Ljubljani na Miklošičevi cesti ali v Celju.
Onemogočajo dostop do želenega cilja
Zaparkirana parkirna mesta za invalide seveda vplivajo na neodvisnost in mobilnost oseb z invalidnostmi.
Kojc pravi, da otežujejo nemoten izstop in vstop v avto, saj so invalidska parkirna mesta z namenom določenih mer in namenoma na označenih krajih.
»Poleg tega pa tudi marsikomu onemogočajo dostop do želenega cilja – če se oseba premika z električnim vozičkom, še morda ob lepem vremenu prevozi tistih nekaj metrov do vhoda stavbe ali točke, kamor je namenjena (čeprav je ob dežju tudi to prav poseben izziv, nemalokrat misija nemogoče).
Če pa oseba uporablja hoduljo, bergle ali celo, če jo mora kdo potiskati na ročnem vozičku ali pa to počne sama, se lahko hitro pojavijo težave, saj je premagovanje dolgih razdalji lahko zelo naporno.
Da ne omenjamo, kako naporno je, ko moraš nesti kakšne vrečke ali če slučajno mamica na vozičku ali z drugo oviranostjo pelje zraven še otroški voziček.«
PREBERITE ŠE:
Gledamo egoistično ali ozkogledno le nase
Kojc dodaja, da so take situacije kazalniki, da še vedno premalo delamo na kulturi inkluzije in na inkluziji sami. »Kažejo pa tudi, da zelo radi kršimo predpise in gledamo egoistično ali ozkogledno le nase.«
Glede stanja invalidskih parkirnih mest v Mariboru pa pravi, da se stanje počasi izboljšuje, a je še vedno precej dela – predvsem na področju sistema nadzorovanja in ozaveščanja o preprečevanju tovrstnega vedenja.
»Rekla bi, da so nihanja glede trendov parkiranja na invalidskih mestih – obstajajo dnevi, ko vidiš, da so na parkirnih mestih lepo parkirana vozila z invalidskimi znaki, spet drugič pa morda na istem kraju opaziš, da noben avto nima znaka.«
Bi nadzorne kamere pomagale?
Pravi, da je mislila, da bodo table z napisi Zasedli ste moje mesto … kaj spremenile, a se na žalost tudi na to ljudje hitro navadijo in jim več ne pade v oči.
Razlaga, da bi lahko skupnost in mestne oblasti lahko ukrepale predvsem z ozaveščanjem, pa tudi z objavljanjem primerov kršitev na družabnih omrežjih, v medijih …
»Tako bodo ljudje videli, da so območja nenadzorovana, in se bodo lahko začeli pogovarjati o prenovi ter izboljšanju sistema nadzora, da bi tudi redarjem in policistom olajšali delo.
Morda bi lahko na nekaterih lokacijah uporabili tudi nadzorne kamere.«
Ne gre za privilegij, ampak nujo
Za konec Kojc še dodaja, da parkirna mesta za invalide niso privilegij, temveč nuja. Pravi, da če bi lahko, bi z veseljem parkirala tudi nekje zunaj mesta in se sprehodila do centra ali celo izbrala drug način prevoza, npr. avtobus iz domačega kraja do Maribora.
Ker pa je javni prevoz še precej nedostopen, je avtomobil najbolj optimalna rešitev, če ga imajo le možnost imeti.
»Želela bi, da bi ljudje začeli ceniti, da lahko prehodijo tudi daljše razdalje do cilja – če bi se zavedali, kolikšno vrednost ima to in si znali ustrezno razporediti čas oziroma kdaj pa kdaj tudi »pozabili« na svojo korist, jih parkirna mesta za invalide ne bi več tako mikala,« zaključuje.
Za pojasnila oziroma odgovore smo se obrnili tudi na Mestno občino Maribor, a na njihov odziv še čakamo.
