Štajerski popotnik na izziv življenja, prehodil bo svet: Marsikdo misli, da sem nor

Štajerec Oliver Tič je lani izpolnil izjemni izziv. Prepešačil je 25.122 kilometrov z juga Argentine na sever Aljaske.

Oli Walker, kot ga poznajo uporabniki družbenih omrežij, je med potjo doživel veliko zanimivih prigod. Prav gotovo se mu bo v spomin vtisnilo srečanje z Luko Dončićem, s katerim sta si v Dallasu izmenjala nekaj prijaznih besed in se skupaj fotografirala. 

Po končani poti ga je v domačih Slovenskih Konjicah pričakal velik sprejem. A Oliver ne bo dolgo doma.

Kot pravi, ni šlo le za avanturo, ampak je to preprosto njegov način življenja, rad je na poti. 

Monotono življenje zamenjal za življenje na poti

Začel je leta 2016, ko se je podal peš od zahodne do vzhodne obale Združenih držav Amerike. Po krajšem premoru ga je spet povleklo na pot – odločil se je za pešačenje od najnižje točke Južne Amerike do najsevernejše točke Severne Amerike. Konec januarja je razkril, da sledi pot okoli sveta. 

Vztrajnega popotnika smo vprašali, kaj je tisto, kar ga žene naprej, od kod motivacija za velike podvige. Zaupal nam je, da je razlogov več, a eden glavnih je želja po tem, da razbije monotonost vsakdanjega življenja. 

»Že na svoja prejšnja pota sem se podal, da razbijem tisto monotonost domačega življenja,« razlaga: »Ponavadi se nam večini dogaja, da greš v službo, preživiš tam osem, devet ur. Greš domov, se malo družiš. Vsaj meni so dnevi bolj kot ne postajali isti.«

»Sem si rekel: 'Jaz hočem nekaj drugačnega v življenju doživeti, da ko bom star, da ko se bom ozrl nazaj v življenje, ne bom rekel, da nisem ničesar doživel, sem samo v službo hodil',« dodaja. 

Spremljal je posnetke in bloge ljudi, predvsem tistih, ki po svetu potujejo s kolesi, in opazoval, kako jim je 'fajn': »In sem si rekel, da želim nekega dne tudi jaz nekaj takega poskusiti.«

Na poti veliko bolj ceniš stvari, ki so nam doma samoumevne

Oliver s svojimi podvigi zagotovo stopi iz cone udobja, a kot pravi, razbijanje dolgočasnosti vsakdanjega življenja ni edini razlog, ki ga žene na pot. 

Kot pravi, je na poti veliko bolj hvaležen za stvari, na katere doma nismo najbolj pozorni. Izpostavlja preproste stvari, kot so ponujena hrana, postelja, tuš: »Doma se nam to vse zdi samoumevno, ko si na poti pa to veliko bolj ceniš.« 

Naslednji izziv: Prehoditi štiri kontinente

Oliver ima v načrtu že točen datum, ko se bo podal na novo pot: »Če bo vse po planu štartam 14. aprila naslednje leto.« 

Kot pravi, bi se odpravil že prej, če bi imel za to dovolj sredstev: »Ampak bo treba zdaj eno leto kar trdo delati, da bom uspel čim več prihraniti.« Tudi tokrat ga bo na poti spremljala psička Carlitos, ki jo je posvojil v Peruju. 

Glede na to, da je dva kontinenta – Severno in Južno Ameriko – že prehodil, se je odločil, da na novem podvigu obišče tiste, ki so mu še ostali. 

Pot bo začel v domačih Slovenskih Konjicah: »Potem pa grem dol proti jugu, po državah bivše Jugoslavije, preko Turčije, Irana, Pakistana, vse do Indije.«

Iz Mumbaja bo najverjetneje poletel do Vietnama, sledi Tajska, Laos, Kambodža, vse do Singapurja. Nato ga čaka let do Avstralije in hoja čez vso državo. Po 'deželi tam spodaj' pride na vrsto Afrika.

»Potem grem preko cele Afrike do Egipta, kar pomeni še enih deset, 11 držav, nekatere izmed njih so Namibija, Etiopija, Kenija, Sudan.«

»Ko pridem do Egipta, je plan, da odletiva s psičko Carlitos, ki sem jo posvojil pred leti v Peruju, do Lizbone na Portugalsko,« pravi. Od tam pa spet nazaj do končne postaje, domačih Slovenskih Konjic.

Pred potjo treba urediti finance in 'papirologijo'

Večjih fizičnih priprav Oliver ne bo imel. »Trenutno opravljam delo, kjer sem na nogah,« pravi: »Delam v gostinskem lokalu.«

A ga čakajo druge organizacijske priprave. 

»Moram se še točno pozanimati, za katere države potrebujem vizum,« razlaga. Potem so tukaj še dodatna cepljenja, pa tablete proti malariji, urediti mora dodatno 'papirologijo', da bo lahko Carlitos vstopila v Avstralijo.

Kot že omenjeno, pa bo največ poudarek v tem vmesnem obdobju na zbiranju finančnih sredstev. Njegov najbolj drzen izziv do zdaj bo trajal kar tri, štiri leta, Oliver bo prehodil okoli 26.000 kilometrov.  

»Ne glede na to, da večino časa prespim v šotoru, si sam pripravljam hrano. Nekje na dnevni bazi načrtujem, da bom porabil okoli deset evrov, ampak še vedno je to za štiri leta ogromno denarja,« pojasnjuje: »Bom probal tudi kakšne sponzorje dobiti, zdaj ko sem malo bolj prepoznaven, bo verjetno lažje.«

Na pot odhaja s pozitivnim mišljenjem

Oliverja smo vprašali, če ga je pred takšno potjo v neznano tudi kaj strah. »Če bi rekel, da mi je vseeno, bi se sigurno malo zlagal,« odgovarja.

Dodaja, da na svetu zagotovo ni vse v najlepšem redu, a verjame, da je velika večina ljudi dobrih. 

»Tudi ko sem se podal na pot skozi Srednjo Ameriko, recimo El Salvador in Honduras, ki v medijih veljata za eni najbolj nevarnih držav, moram reči, da nisem imel nikjer nobenih problemov. Ljudje so me sprejeli v svojo hišo, ne glede na to, da me niso poznali,« razlaga: »Moraš malo upoštevati nasvete domačinov, pa vedeti, kje se gibati.«

Pripomni, da ga zaradi živalskega sveta mogoče malo skrbi Avstralija: »Zaradi kač, pajkov, bolj kot ne zaradi Carlitosa.« A izpostavlja, da se na pot podaja s pozitivnimi vibracijami in prepričanjem, da ne bo neke panike. 

Veseli se novih kultur, spoznavanja novih ljudi 

Naš sogovornik poudarja, da je 'poanta' njegovih popotovanj tudi to, da spozna novo kulturo, nove ljudi. 

Veseli se že prvega dela poti od Slovenije proti jugu: »To so vse takšne države, ki so znane po gostoljubnosti ljudi, dobri hrani. Za Turčijo sem slišal ogromno, tudi za Iran. Ko sem se pogovarjal s popotniki, ki potujejo s kolesom, so rekli, da so obiskali ogromno držav, pa da so v Iranu spoznali ene od najbolj prijaznih ljudi.«

Kot pravi, ima vsaka država pluse, ki se jih veseli: »Z vsakim vstopom v novo državo, je novo pričakovanje, ko ne veš, kako te bodo sprejeli. To da še dodaten čar potovanju.«

Ne le avantura, ampak način življenja

Kako so njegovo idejo, da pusti varno zavetje domačega doma, sprejeli njegovi domači in prijatelji? »Zdaj je že ok,« v smehu pove Oliver. 

»Ko sem šel prvič na pot, so me prepričevali,« razlaga: »Pa potem, ko sem rekel, da grem peš čez Argentino in vse te države. Zdaj pa v bistvu že vedo, da me ne bodo prepričali v nasprotno.«

»Imam srečo, da imam podporo ljudi,« dodaja Konjičan: »Marsikdo misli, da sem nor, ampak to je življenjski stil, ki ga želim živeti. Vsem tako ne moreš nikoli ugajati.«