Nejc Plohl: Težava sodobnega človeka je pasivno sprejemanje informacij

Nejc Plohl danes dokončuje podiplomski študij psihologije, kamor ga je privedla želja po delu kliničnega psihologa. »A me je potem pot zanesla proč od klinične psihologije in prototipnega psihološkega dela,« dodaja, saj se sedaj usmerja predvsem k raziskovalnemu delu, kjer si s sodelovanjem v projektih in z objavami člankov že utira pot.

»In v nekem smislu je ta odločitev kar logična – sem radoveden, stremim k vedno novemu znanju, zanimajo me različne teme iz področja psihologije in navdušujem se nad statistiko, ki je eden ključnih temeljev raziskovalnega dela. V idealnih razmerah bi tako delal na fakulteti ali pa na raziskovalnem inštitutu.«

V zgornjih petih odstotkih najboljših študentov v generaciji

In kaj mu uvrstitev osebno pomeni? »Občutek seveda ni slab. Po eni strani je lepo videti, da je bilo preteklo delo prepoznano in da je vsaj v nekem smislu cenjeno, po drugi strani pa na ta naziv gledam kot na odlično spodbudo za naprej – da nadaljujem s tem, kar me je pripeljalo do te točke in tako še naprej vlagam trud; najprej v to, da kvalitetno dokončam še zadnje študijske uspešnosti, kasneje pa v to, da v svoji nadaljnji karieri študijske uspehe primerno nadgradim,« odgovarja, a dodaja, da bi si zagotovo naziv lahko prislužil tudi kdo drug, ki je manj pogumen in se ni prijavil.

»Hkrati uvrstitev v zgornjih 5 odstotkov študentov v generaciji do neke mere implicira širino znanja in vztrajnost. Ker ne gre le za peščico dobrih ocen, temveč za konsistentno visoke ocene, je v ozadju verjetno veliko znanja iz najrazličnejših podpodročij študija, pri čemer vsa študentom gotovo niso pri srcu in to je kar izziv – da se skozi teme, ki ti niso zanimive, prebiješ z visokim nivojem znanja. Pomeni mi torej nek indikator vloženega truda, tudi občasnega odrekanja, znanja in vztrajnosti.«

Študij ni vse

Pri tem tudi poudarja, da je študij zgolj osnova, nato pa si je treba nabrati še druga specifična znanja in praktične izkušnje, saj si s tem dviguješ kompetentnost. Pri tem poudarja, da je na mariborski psihologiji z veseljem študiral pet let in tudi osvojil trdne temelje. Kot prednost vidi predvsem majhnost oddelka, kar pa ustvarja svojevrstno »klimo domačnosti«. Tako so jim profesorji pripravljeni dati priložnost, jih mentorirati, spodbujati njihov razvoj in vložiti več, kot pa bi bilo potrebno.

V Mariboru se zatakne pri vstopu na trg dela

Zanimalo nas je, če je možnosti v Mariboru za mladega psihologa dovolj ali se tudi sam spogleduje s privlačnostjo tujine. Nejc pojasnjuje, da je za mlade psihologe priskrbljeno dobro, saj je oddelek odprt za vključevanje študentov v raziskovalne in izobraževalne dejavnosti. Tako je tudi sam večino časa sodeloval kot demonstrator in v raznih raziskovalnih projektih.

»Precej bolj se potem zatakne na prehodu iz študija na trg dela, kjer pa je, po mojem dosedanjem vtisu, stanje precej slabše. Konkretno na področju raziskovanja je denimo zelo težko dobiti delovno mesto, podobno pa velja tudi za druge profile, npr. za psihologe, ki bi želeli pripravništvo v zdravstvu.«

Plohl tudi izpostavlja težavo družboslovnih smeri in omejene zaposlitvene možnosti. »Le redki dobijo službo, ki so si jo želeli skozi študij in ki bi jo opravljali najbolj kvalitetno ter strastno. Ko takšno delovno mesto ni na voljo, je mlad človek postavljen pred težko odločitev: vztrajati pri svojih željah in sprejeti možnost dolge brezposelnosti ali pa se sprijazniti z nekim delovnim mestom, ki bo pač na voljo, pri čemer gre seveda za kompenzacijo – lahko je blaga (nekoliko drugačno delovno mesto), lahko pa ekstremna (popolnoma drugačno delovno mesto). Večina se seveda sprijazni s kompenzacijo, ki lahko vodi do službe, v kateri bo posameznik užival, v nemalo primerih pa pripelje do nezadovoljnih zaposlenih, ki seveda ne bodo mogli biti posebej delovno učinkoviti. Še huje mora biti skupini ljudi, ki so se odpovedali svojim željam, pomembnim koščkom svoje identitete in so pripravljeni delati karkoli, pa služb zanje vseeno ni.«

»Tujino pogosto idealiziramo«

Vprašanje privlačnosti tujine pa se mu zdi večplastno, saj se danes zdi že skoraj nujno imeti neko izkušnjo iz tujine, hkrati pa marsikdo tam ostane tudi zaradi osebnih preferenc. Kot težavo pri tem izpostavlja tiste, ki pa bi radi ostali tu, vendar jim je to zaradi razmer onemogočeno.

»Osebno se mi zdi, da tujino pogosto idealiziramo, gledamo nanjo kot na edino možnost za karierni napredek. Tak pristop se mi zdi napačen. Tudi v Sloveniji se dela dobro in z veseljem bi ostal tukaj, seveda pa si s tem ne izključiš možnosti za občasna sodelovanja z institucijami in raziskovalci iz tujine. Bomo pa videli glede zaposlitvenih možnosti.«

Popularno je pljuvati čez socialna omrežja

Nejc je sedaj v fazi zbiranja podatkov in pisanja magistrske naloge, ki bo predvidoma dokončana nekje do septembra. Interes?

»Vedno so mi všeč projekti, ki se dotikajo aktualnih družbenih problemov in ki bi lahko prispevali k višjemu blagostanju družbe. Danes je zelo popularno pljuvati čez socialna omrežja in nanje gledati izključno kot problem, k čemur so gotovo ogromno prispevale lažne novice in pa konstantno izrabljanje socialnih omrežij za marketing. V svoji magistrski nalogi raziskujem drugo plat – kako številne možnosti socialnih omrežij uporabiti za komunikacijo družbeno koristnih tematik, npr. komunikacijo zdravstvenih informacij; informacij o tem, kako varovati naravo; in o tem, kako se izogniti demenci v starosti.«

Težava je v pomanjkanju kritičnega mišljenja

Da je težav sodobnega človeka in družbe več, je jasno, Nejc pa izpostavlja – pri čemer dodaja, da je sicer še pod vplivom nedavnih volitev – pomanjkanje kritičnega mišljenja.

»Čeprav se v tovrstnih debatah s prstom rado kaže zgolj na mlade, gre za problem sodobnega človeka v najsplošnejšem pomenu, ki vse prevečkrat pasivno sprejema informacije, brez da bi se povprašal kdo stoji za njimi, kakšna je njihova motivacija in ali resnično obstajajo dokazi za trditve, ki so predstavljene kot dejstva. Odsotnost teh vprašanj lahko v naslednjih korakih vodi do neutemeljenih prepričanj in neinformiranih odločitev, ki po navadi niso niti v korist povprečnemu posamezniku niti v korist družbi kot celoti.«