Včerajšnji večer v Mariboru je minil v znamenju Marcosa Tavaresa. Brazilec se je poslovil od občinstva v Ljudskem vrtu, ob tem pa je bil deležen vrste presenečenj. Kariero želi skleniti z lovoriko.
Čas se ne zaustavlja, tudi za nogometnega čarovnika Marcosa Tavaresa ne. Nasmejani kapetan Maribora je včeraj na zelenico Ljudskega vrta še zadnjič prikorakal kot nogometaš vijoličastih.
Legendarni napadalec se je s soigralci in 9.999 gledalci veselil zmage, s katero Mariborčani ostajajo v igri za prvo mesto državnega prvenstva. Preobrat v obrčaunu z Aluminijem so spisali Đorđe Ivanović, Martin Milec in Aljaž Antolin.
Polne tribune so z navdušenjem pozdravile pomembno zmago, gledalci pa so bili na nogah že pred pričetkom tekme, na svečanosti v čast Marcosu Tavaresu, ki zaključuje nogometno kariero:
»Težko je opisati, vtisi so mešani. Vesel sem, se pa na drugi strani končuje del mojega življenja. Ne vem, če mi boste verjeli, vendar sem pred 20 leti, ko sem spoznal ženo, dejal, da hočem imeti otroka.
Njegovo ime bo Marcos, moje ime, ustvariti pa ga morava sedaj, ker hočem igrati z njim. Dvajset let sem počakal in danes se je to uresničilo. To je zame in moje družino poseben dan.
Ko sem videl starše, nisem mogel verjeti. Oče se je zbujal ob petih zjutraj, me peljal na treninge ali tekmo. Spal sem na tleh, nisem imel dosti za jest, danes pa sem očetu dejal, da se je izplačalo vse to, kar smo preživeli. Hvaležen sem vsem!«
Presenečenje z obiskom družine iz Brazilije
Po prvem polčasu ni kazalo najbolje, dišalo je po presenečenju Kidričanov, ki so z golom Johana Nkame poskrbeli za nekajminutno zatišje v Ljudskem vrtu.
Kaj je tedaj rojilo po glavi Tavaresa?
»Pri izidu 0:1 sem pomislil, da bom moral v drugem polčasu spet zabiti zadetek. Vedel sem, da bomo zmagali, pred tekmo sem dejal, da so danes najpomembnejše tri točke.
Vsi so se borili za to, na začetku je bilo nekaj nervoze, na koncu pa smo dobro izpeljali,« je dejal dobro razpoloženi Marcos.
Na svečanosti pred štajerskim obračunom ni mogel skriti ganjenosti. Upokojena številka devet, poimenovanje zahodne tribune po njem, častni mestni grb, film ter obisk staršev in bratov.
Predvsem zadnje presenečenje ga je spravilo v jok, tudi po koncu tekme pa je priznal, da je bil obisk staršev in bratov pravcati šok. Veselja ni skrival niti nad tem, da so po njem poimenovali tribuno:
»Težko je to vse opisati, zdaj prihaja film v mojo glavo. Tudi ime tribune, ki se imenuje Marcos Tavares. To je zame nekaj velikega, saj sem samo človek.
Hočem pokazati, da sem, prej kot nogometaš, človek. Spoštujem vse, hotel sem biti vesel, ko igram nogomet. Vse, kar je prišlo iz tega, je zame preveč in sem zelo vesel.«
Srečen, ker sta tekmo v živo videla tudi oče in mama
»Mislim, da starši nikoli niso bili na tekmi, ko je bil stadion tako poln. V Sloveniji so bili premalo časa. Starši so naredili vse, da sem dober človek, kar v Braziliji ni lahko.
Pol mojih prijateljev je umrlo, pol jih je v zaporu. V Braziliji ni lahko uspeti, moji starši pa so zame naredili vse,« se je napadalec Maribora še enkrat spomnil otroških in mladostniških let.
V rodno domovino odhaja le redko, dom in družino si je namreč ustvaril v Sloveniji, v Mariboru, ki je postalo njegovo mesto, Marcos pa je postal eden od prepoznavnih obrazov Maribora.
Čeprav priznanj ni bilo malo, Tavares pred zadnjo tekmo sezone ne skriva, kako želi skleniti bogato kariero:
»Moja želja je zelo jasna, da zmagamo tekmo proti Muri in bomo državni prvaki. Čaka nas še ena težka tekma, morali bomo trenirati na polno, biti moramo osredotočeni. Vse je še odprto, trenutno smo prvi, zdaj pa bomo videli, kako bo reagiral Koper.«
Prvič zaigral s sinom
»To je zame čast, težko pa je izbrati, kaj je najboljše. Trenutek, ko sem lahko igral s sinom, bo šel v zgodovino. To sem hotel, v Sloveniji želim zapustiti zapuščino,« je spomnil še na en mejnik.
V 90. minuti dvoboja je namreč na zelenico pritekel tudi sin Marcos Tavares mlajši, očetu pa se je tako uresničila velika želja, ki jo je vztrajno ponavljal že nekaj let. Pred nogometno upokojitvijo je želel zaigrati s sinom.
Marcos mlajši je trenutno še mladinec, gre namreč za predstavnika generacije 2004. Oče, ki je že na ogrevanju deloval tudi kot mentor, verjame, da lahko iz njega zraste kakovosten napadalec:
»Ima več potenciala kot jaz, saj sam v mlajših let nisem imel toliko treningov in ljudi okoli sebe. Naredil sem vse, da lahko iz sebe ustvari več od mene. Na koncu bo odvisno od njega, če bo treniral in bo profesionalec, bo vse okej.«
Vesel snidenja z nekdanjimi soigralci
Ne le družina in navijači, Tavares se je ob polčasu tekme na zelenici pozdravil tudi z nekdanjimi soigralci, ki so že zaključili športno pot ali pa nogomet igrajo v drugih sredinah.
Med njimi je bil tudi Aleksander Rajčević, ki je Ljudski vrt po dobrem desetletju zamenjal za domačo Bonifiko, letos pa je s Koprom glavni tekmec Mariborčanov.
»Ne zafrkavaj se, jaz hočem biti prvak,« mu je sporočil Tavares, nato pa z resnejšim tono dodal: »Z Aleksandrom sva prijatelja, zanj hočem najboljše, vendar verjamem, da bomo prvaki.«
Najboljši strelec kluba in slovenske lige se sicer počasi že usmerja v življenje po koncu kariere, ob tem pa upa, da bo v Južni Ameriki našel pravega naslednika in bodoče igralce Maribora.
Kdo pa ga bo nasledil v vlogi kapetana? Martin Milec je prava izbira, je ob koncu novinarske konference še poudaril nasmejani brazilski Štajerec.
