V Univerzitetnem kliničnem centru Maribor so razkrili, kako je videti covid intenzivna terapija – enota, kjer intenzivno zdravijo paciente s covid-19.
V Univerzitetnem kliničnem centru Maribor so razkrili, kako je videli zdravljenje hospitaliziranih covid-19 bolnikov. Pojasnjujejo, da je delo z boljšo opremo, ki jo imajo na voljo zdaj, še vedno zelo specifično, precej naporno in tudi zelo boleče pa je bilo delo s FFP3 maskami.
»Bolela je glava, bolel je nos. Nato smo dobili celoobrazne maske, 'gas maske' jim mi pravimo, na koncu pa smo napredovali v skafandre,« pojasnjuje diplomirana medicinska sestra Petra Balažič.
Predstojnica Oddelka za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin Jožica Wagner Kovačec dodaja, da so se priprave na zdravljenje covid-19 bolnikov začele že konec januarja in že kmalu je postalo jasno, da so vrženi v popolnoma novo situacijo. 16. marca so sprejeli prvega covid pacienta.
»Vesela se, da je naš zdravstveni sistem zdržal in ni bilo prevelike obremenitve s prevelikim številom bolnikov naenkrat. Zahvala za to gre vsem, ki ste se držali omejitev,« pravi Wagner Kovačeceva.
»Vroče je, ne moremo piti, ne moremo iti na stranišče«
Ob delu z bolniki z covid-19 nosijo skafandre, ki imajo na hrbtu pritrjeno enoto, ki vpihuje zrak v čelado. V tej opremi so velikokrat več ur hkrati. Opremo morajo znati pravilno obleči, še bolj pomembno pa pravilno sleči.
»Delo v zaščitni opremi je naporno, ker nosimo več plasti. Moramo razmišljati, kako se bomo oblekli, kako se bomo slekli, vroče je, ne moremo piti, ne moremo iti na stranišče. Pri slačenju morata biti dva prisotna, eden se slači, drugi kontrolira. Vse skupaj vzame veliko časa,« še dodaja Balažičeva.
Bolniške sobe, v katerih zdravijo covid-19 bolnike, so nekoliko improvizirane, priznavajo: »Nimamo podtlaka, ne nadtlaka ali ostalih pogojev, ki bi jih intenzivna infekcijska potrebovala, zato smo improvizirali tako, da so naša vrata zalepljena s trakovi. Skozi ta vrata vstopamo samo, ko bolnika pripeljemo notri ali ga peljemo na neizbežne preiskave, o katerih prej dobro razmislimo. Vstopamo z vso opremo, skozi filter.«
K bolnikom pristopijo le s polno zaščitno opremo, pripravljeni na vse, kar lahko gre na narobe. Z medicinskim osebjem na drugi strani pa se sporazumevajo z doniranimi 'babyfoni'.
Strah pred okužbo prisoten kljub opremi
Osebne varovalne opreme je trenutno dovolj, dodaja Saša Verdnik, strokovna vodja zdravstvene nege Oddelka za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin. A kljub temu je strah pred okužbo pri zaposlenih močno prisoten, »zato se je veliko število zaposleni tudi odločilo, da ne hodi domov. Ločenost od otrok, partnerjev in svojih domačih pa povzroča dodaten stres.«
Število hospitaliziranih zaradi covid-19 je v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor sicer trenutno v upadu: »S solzami v očeh pospremimo vsako premestitev na navadni oddelek in pa tudi takrat, ko se zgodba ne konča tako srečno.«
Veliko je vprašanj, na katere nimajo odgovorov, a - kot zatrjujejo - delo opravijo v najboljši možni meri.
Zdravila ni, z zdravljenjem le bolnika ohranjajo živega
Trenutna vodja covid intenzivne terapije Alenka Strdin Košir, sicer iz Oddelka za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin, opozarja, da bolnike lahko zdravijo le simptomatsko. Telo mora virus preboleti samo: »Poskuša se marsikaj, a v resnici ne pomaga nič. Za bolnike je daleč najpomembnejše intenzivno zdravljenje.«
Bolniki s hudim stanjem večinoma potrebujejo mehanično ventilacijo, ki pa je zelo dolgotrajna: »Noben od bolnikov, ki so bili pri nas, ni bil manj kot tri tedne na mehanični ventilaciji.«
Povprečna starost bolnikov, ki so potrebovali mehanično ventilacijo, je bila 60 let, a Strdin Koširjeva opozarja, da so imeli tudi bolniki mlajši od 60 let zelo težke poteke bolezni: »To ni bolezen starih ljudi, tudi mlajši ljudje, veliko od teh popolnoma brez pridruženih bolezni, so imeli težke poteke bolezni.«
»Kar mi z zdravljenjem delamo, je to, da ohranjamo bolnika živega,« še dodaja.
Otroke v zadnjem mesecu videla le enkrat
Delo opravljajo v ruskem turnusu, številni so v samoizolaciji. »Svojo mamo in otroke sem preselila na drugo lokacijo, kar pomeni, da sem jih v zadnjem mesecu videla samo enkrat, na svoj rojstni dan, pa še to zunaj, na več metrov razdalje,« s solznimi očmi pove Strdin Koširjeva.
Da si bomo zdravljenje covid-19 bolnikov lažje predstavljali so v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor posneli tudi fotografije, ki razkrivajo, kako je videti njihov vsakdanjik v koronakrizi.
