Že med drugo svetovno vojno so se osnovale mladinske delovne brigade, ki so skrbele za sanacijo cest in ruševin, se ukvarjale z zasipavanjem in obdelovanjem zemlje na osvobojenem ozemlju ter zbiranjem hrane. Še dejavnejše pa so postale v povojnem času, v času Socialistične federativne republike Jugoslavije, s takrat sicer močnejšim političnim pridihom. Organizirane so bile na prostovoljni ravni, udeleženci pa so prisostvovali delovnim akcijam, ki so bile javnega pomena.
Na ta način se je mladino vzgajalo v duhu tovarištva in solidarnosti, vendar pa so dobivale tudi širšo izobraževalno, kulturno in športno funkcijo, saj so bila za mladino organizirana tudi priučevanja različnih praktičnih znanj zlasti iz nerazvitih področij države.
Študentska organizacija Univerze v Mariboru je letos organizirala že 19. študentsko delovno brigado, tokrat pa se je 21. julija v Kranjsko Goro na pomoč odpravilo okoli 40 študentov. Vsako leto se pregleda in izbere kraj, ki so ga prizadele naravne nesreče ali pa gre za demografsko ogroženost.
»Delovni dan na brigadi se prične z rano budnico, ob osmih smo že na deloviščih, kjer delamo do treh; odvisno tudi od dneva, saj imamo popoldan razporejene tudi druge aktivnosti. Res je dober občutek, da lahko pomagaš drugim in preživiš zanimivih deset dni,« je za Mariborinfo pojasnil udeleženec delovne brigade Daniel.
Pričelo se je v Bovcu
Začela se je leta 1999 na pobudo idejnega vodja projekta Zorana Kačičnika, ki je takrat prvič osnoval ekipo študentov in jih povabil k prostovoljni pomoči tistim, ki pomoč potrebujejo. Odpravili so se v Bovec z namenom, odpraviti posledice odmevnega potresa, ki je Posočje prizadel novembra, leto poprej. Pomagali so pri sanaciji trdnjav, hiš, turističnih poti in mostov ter ponudili pomoč na kmetijah pri vsakdanjih opravilih.
Zvrstilo se je več kot dvajset krajev …
Od tistega leta naprej so obiskali kraje, kot so Kobarid, Log pod Mangartom, Osilnico, Slovensko Istro, Bohor, Bovec (ki so ga obiskali v istem letu kot Bohor zaradi izrednega stanja – potres), Krvava Peč, Gradin, Kotlje–Obretanovo, Kozje, Vipavo, Grad, Žužemberk, Luče in Solčavo, Radeče, Novo Gorico, Dobrovnik in Radlje ob Dravi.
Tako so doslej odstranjevali posledice plazov, potresov, poplav; čistili in urejali jaške, okolico kamnoloma in rudnikov, izvire, ograje, mostove, rudnike, krajevne vodnjake, znamenitosti, uredili invalidne poti, druge poti, pokopališče, otroška igrišča; pomagali pri čiščenju arheoloških najdb, košnji trave, prekrivanju strehe ter pomagali družinam pri selitvi in demontaži stanovanjske opreme.
»Čar brigade je …«
Luc, ki se je brigade udeležil že velikokrat poprej je posledice dela in občutek solidarnosti do sočloveka komentiral tako: »Čar brigade je, ko čez leto ali dve ponovno obiščeš kraj, kjer si na delovišču garal s prijatelji in krajani ter vidiš posledice lastnega dela, ki so neverjetne, še vedno opazne, zaradi sprememb pa postanejo neke stvari ponovno funkcionalne.«
Brigadirje in brigadirke se razdelijo v delovne skupine, ki ji poveljuje vodja, zadolžen za organizacijo in gladek potek dela. Vsak dan nekoga zaposlijo tudi za pomoč v kuhinji, kjer ostalim brigadirjem pripravi malice, kosilo in večerjo, pomije posodo in pospravi tabor.
Letos jih je močno neurje pregnalo v osnovno šolo v Mojstrani, kjer pa niso sedeli praznih rok, temveč so jo pričeli pleskati in urejati. Poleg tega imajo še štiri delovišča, kjer s trdim delom pomagajo k izboljšanju kakovosti obiskanega kraja.
Starejše novice
